Danes ženske znanstvenice niso več nič nenavadnega. Kljub temu je bila šele letos spomladi, natančneje 19. marca, prestižna Abelova nagrada za matematiko prvič v zgodovini podeljena ženski.
V Rusiji se je višje izobraževanje za ženske pojavilo ob približno istem času kot v Evropi, torej v 70. letih 19. stoletja. Ampak pravica žensk do enakopravnega izobraževanja z moškimi se je uresničila šele v 20. letih za časa Sovjetske zveze. Kljub temu primeri znanstvenic, kot so Zinaida Jermoljeva, Sofija Kovaljevskaja, Lina Štern, Olga Ladiženskaja in Fatima Butajeva, kažejo na to, da je napor žensk v znanosti rodil sadove tudi v najtežjih časih.
Ena od začetnic ruske mikrobiologije Zinaida Visarjonovna Jermoljeva (1898-1974) svojega poklica ni izbrala naključno. Ko je leta 1915 izvedela, da je smrt njenega najljubšega skladatelja Pjotra Iljiča Čajkovskega konec 19. stoletja povzročila kolera, se je odločila, da postane zdravnica. Zinaida je svoje življenje posvetila boju proti tej bolezni in se vpisala na Državno univerzo Donskega, kjer je leta 1921 diplomirala.
Med epidemijo kolere leta 1922 je Zinaida skoraj umrla, ko je izvedla poskus na sebi. Med raziskavo o prenašanju te infekcije je namerno spila vodo, okuženo z bakterijami kolere. Zahvaljujoč temu eksperimentu, ki jo je skoraj stal življenja, so bili vzpostavljeni sodobni standardi klorizacije vode.
Leta 1939 so jo poslali v Afganistan, kjer je izumila metode za hitro diagnosticiranje kolere in učinkovito zdravilo, pa ne samo proti tej bolezni, ampak tudi proti trebušnemu tifusu in davici. Med drugo svetovno vojno je uspešno preprečila epidemijo kolere v Stalingradu. Bolezen se je namreč razširila med nemškimi vojaki in začela ogrožati prebivalce mesta in sovjetsko vojsko, a se je po zaslugi Zinaide Jermoljeve začela proizvodnja bakteriofagov, prav tako je bilo na njeno pobudo izpeljano vsesplošno cepljenje in razkuževanje mestnih vodnjakov s klorom. S tem je bil izbruh učinkovito ustavljen.
A eden od glavnih, če ne kar najpomembnejši uspeh te sovjetske mikrobiologinje, je bil razvoj prvega ruskega antibiotika krustozina, podobnega penicilinu. Izumitelj penicilina Howard Florey, ki je leta 1944 obiskal Sovjetsko zvezo, je nato primerjal oba antibiotika. Izkazalo se je, da je krustozin ne samo nič slabši od penicilina, ampak dejansko učinkovitejši. Florey je bil tako navdušen, da je Jermoljevi nadel vzdevek Gospa Penicilin.
Prva ženska profesorica na svetu in prva ruska matematičarka Sofija Vasiljevna Kovaljevska, znana tudi kot Sophie Kowalevski (1850-1891), se je z matematiko srečala že v zgodnjem otroštvu. Po neki legendi naj bi bile stene jasli, kjer so jo čuvali kot otroka, zaradi pomanjkanja tapet prekrite s polami iz predavanj matematika Mihaila Ostrogradskega o diferencialnem računu in integralih. Svoje prve lekcije je Kovaljevskaja dobila od domačega učitelja, višjo izobrazbo pa je lahko prejela samo v tujini. V tistih časih ženske namreč niso imele dostopa do univerzitetne izobrazbe, zato je Sofija sklenila lažen zakon in s svojim mladim možem (prav tako znanstvenikom) odšla v Nemčijo. Tam je najprej obiskovala predavanja na Univerzi v Heidelbergu, nato pa še na Univerzi v Berlinu. Leta 1874 je od Univerze v Göttingenu prejela doktorski naziv iz filozofije.
Po samomoru njenega moža leta 1883 je Sofija s svojo hčerko odšla v Berlin. Tam si je uredila profesuro na Univerzi v Stockholmu, kjer je predavala in izdajala dela v švedskem jeziku. Leta 1888 je kot prva ženska profesorica napisala delo O rotaciji togega telesa okoli fiksne točke, v katerem je nadgradila delo Leonharda Eulerja in Josepha-Louisa Lagrangea.
Lina Solomonovna Štern (1878-1968) se je rodila kot najstarejša hči v veliki judovski družini v Kurlandski guberniji Ruskega imperija (danes Latvija). Bila je prva ženska, ki je prejela naziv profesorja na Univerzi v Genovi, kjer je študirala. Kasneje je postala prva ženska akademikinja v Sovjetski zvezi, kamor se je vrnila leta 1925. Tam so ji namreč ponudili položaj vodje Oddelka za fiziologijo na Drugi moskovski državni univerzi (od 1930 Drugi moskovski zdravstveni inštitut).
Kot neverjetno marljiva in energije polna ženska je Lina Štern med leti 1925 in 1949 vodila omenjeni oddelek in hkrati (1929-1948) opravljala funkcijo direktorice Inštituta za fiziologijo Ljudskega komisariata za izobraževanje Ruske socialistične federativne sovjetske republike (kasneje Sovjetska akademija znanosti). Leta 1932 so jo sprejeli kot članico v vrste Nemške akademije naravoslovnih znanosti, leta 1939 pa še v Sovjetsko akademijo znanosti. Glavni fokus njenega raziskovalnega dela je bilo preučevanje kemičnih in fizikalno-kemičnih načel, ki določajo fiziološke procese pri ljudeh in živalih. Uvedla je pojem hematoencefalne bariere oziroma krvno-možganske pregrade. To je pregrada, ki ščiti možgane pred molekulami iz krvnega obtoka, hkrati pa omogoča ključne presnovne procese v možganih.
Pod njenim vodstvom je bila razvita metoda ustavljanja ventrikularne fibrilacije srca z električnim impulzom, na podlagi katere je bil razvit defibrilator – vsem znani elektrošok. Leta 1947 je predlagala učinkovito metodo za zdravljenje tuberkoloznega meningitisa z uvajanjem streptomicina v možgansko-hrbtenjačno tekočino neposredno skozi lobanjo.
Znanost je Lini nekoč tudi rešila življenje. Leta 1949 so jo skupaj s preostalimi člani Judovskega protifašističnega komiteja aretirali na podlagi obtožb o vohunjenju. Bila je edina med njimi, ki ni končala pod streli, saj je sodišče prepričala, da ne želi umreti, ker da še ni opravila vsega za znanost, kar bi lahko. Kazen so ji omilili na deportacijo v Kazahstan, kjer je preživela naslednjih nekaj let, vse do leta 1953. Po vrnitvi v Moskvo je postala vodja Oddelka za fiziologijo na Inštitutu za teoretsko in eksperimentalno biofiziko.
Izjemna matematičarka Olga Aleksandrovna Ladiženska (1922-2004) se je rodila v majhnem kraju Kologriv v Kostromski regiji. Njen oče Aleksander Ivanovič, sicer učitelj matematike in nekdanji oficir v carski vojski, je svoji hčeri privzgojil ljubezen do matematike že v mladih letih. Pri 10 letih je že z lahkoto reševala zahtevne matematične probleme, a njena akademska kariera ni bila lahka. Očeta so leta 1937 aretirali in kmalu zatem ustrelili, zato se je Olge prijela stigma »hčerke sovražnika ljudstva«, ki ji je onemogočala vpis na Fakulteto za matematiko Univerze v Leningradu (LGU).
Leta 1943 ji je vseeno uspelo priti na Fakulteto za mehaniko in matematiko v Moskvi, leta 1947 pa je vpisala še podiplomski študij na LGU, kjer je doktorirala iz fizike in matematike ter postala profesorica na Oddelku za višjo matematiko in matematično fiziko na Leningrajski fakulteti za fiziko. Ladiženska, znana po svojem zadržanem značaju, intelektualni radovednosti in iskrenosti, je avtorica več kot 200 del, ki se ukvarjajo s širokim spektrom problematike teorije delnih diferencialnih enačb. Njeno delo o dinamiki tekočin je na primer pripomoglo k raziskavam o premikanju ladij in torpedov, pa tudi o krvnem obtoku znotraj žil in premikanju tekočin v črpalkah.
Tako kot njen oče se je tudi Olga zanimala za več področij, ki so presegala znanstveno. Ukvarjala se je s slikanjem, poezijo in glasbo. Med njenimi bližnjimi prijatelji je bilo veliko znanih kulturnikov, kot na primer Anna Ahmatova, pri kateri je Olga uživala tolikšno zaupanje, da ji je pesnica razkrivala svoje verze v letih represije. Bila je tudi ena izmed 257 »prič arhipelaga«, katerih pričevanja, pisma in spomine je uporabil Aleksander Solženicin v svojem Otočju Gulag.
Fatima Aslanbekovna Butajeva (1907-1992) se je rodila v majhnem mestecu v Osetiji, kjer so v tistih časih le redki znali brati in pisati. Ko je leta 1932 zaključila študij na Drugi moskovski državni univerzi, je začela svojo kariero kot učiteljica matematike v Kujbiševu. Fatima se je istega leta vrnila v Moskvo in dve leti poučevala teoretično mehaniko na Tehnični šoli Centra za usposabljanje Metrostroj. Leta 1934 je začela delati v svetlobnem laboratoriju Vsezveznega elektrotehničnega inštituta (VEI), najprej kot inženirka in nato še kot vodja oddelka.
Fatima je zaradi svojih raziskav postala znana kot izumiteljica prve fluoroscentne svetilke, za katero je leta 1951 prejela Stalinovo nagrado druge stopnje. Istega leta so Butajeva in njeni kolegi prijavili patent za novo načelo ojačevanja svetlobe, ki se danes uporablja v laserjih. To odkritje je bilo pred njenim časom in patent je bil potrjen šele osem let zatem, ko so ga uradno vpisali v Sovjetski državni register znanstvenih odkritij.
Preberite še:
»Odštekani« sovjetski projekti: znanstvena fantastika ali fantastična znanost?
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
