Berlinski zid: Simbol hladne vojne in železne zavese

Getty Images
9. novembra 1989 je Berlinski zid padel po več kot 30 letih obstoja. Zakaj so ga postavili, koliko ljudi je prišlo skozi in koliko jih je umrlo pri poskusu pobega na Zahod?

Preden so vzhodnonemške oblasti postavile Berlinski zid, glavni simbol hladne vojne, je bilo gibanje med Zahodnim in Vzhodnim Berlinom precej preprosto. Vsak dan je tudi po pol milijona Nemcev prečkalo to demarkacijsko črto v obe smeri. Več kot 50.000 državljanov Nemške demokratične republike (NDR, Vzhodna Nemčija) je zgodaj zjutraj vstalo, šlo v službo v zahodni del mesta, kjer so bile dosti višje plače, in prišlo zvečer domov, kjer so bile veliko nižje cene.

Ampak iz Zahodnega Berlina se niso vsi vrnili domov, saj so mnogi raje ostali v bogatejšem zahodnem delu. Leta 1961 je državo zapustilo več kot 207.000 prebivalcev Vzhodne Nemčije, samo v juliju se je v Zahodni Berlin za vedno preselilo 30.000 ljudi. Ker so večino prebežnikov predstavljali mladi izobraženi strokovnjaki, je imelo vzhodnonemško gospodarstvo kmalu zaradi tega velike težave.

Tako se je vodstvo Vzhodne Nemčije odločilo, da zapre mejo. Po odobritvi Moskve, ki je imela takrat milo rečeno načete odnose z zvezo NATO, se je začela gradnja zloglasnega Berlinskega zidu. Uradno so ga poimenovali »Antifašistični zaščitni zid«, a je bil dejansko zamišljen predvsem zato, da bi prebivalci Vzhodne Nemčije ostali v državi.

Osupli Berlinčani so 13. avgusta 1961 zjutraj opazovali, kako sta vojska in policija NDR pripeljala beton, bodečo žico, lopate in kamnite bloke. Kontingent sovjetskih sil v Nemčiji je bil v visoki pripravljenosti. »Družine so ločili narazen, ljudje niso več mogli prosto priti iz ene soseske v drugo,« se kot priča teh dogodkov spominja Brigitte Queisser. Dan se je zapisal v zgodovino kot »nedelja bodeče žice«.

Sebastianstrasse, Berlin - Kreuzberg - okoli leta 1964

Gradnja Berlinskega zidu se je vlekla skoraj 15 let. Na vrhuncu svoje »moči« je bil 3,5 metra visok zid dolg 155 km in je imel električne in ali zvočne alarmne sisteme (127,5 km zidu), 302 opazovalna stolpa, 250 pesjakov, 20 bunkerjev in 11.000 vojakov na straži.

Zid je bil slučajno zgrajen le nekaj metrov proč od Cerkve sprave na ulici Bernauer Strasse in tako je njeno ime v teh okoliščinah dobilo poseben pomen. Samo cerkev so zaprli za župljane zaradi potreb stražarjev, ki so preprečevali prebege na drugo stran. Nato so leta 1985 to cerkev, ki je bila za mnoge Nemce simbol razdeljene Nemčije, na ukaz oblasti NDR razstrelili.

S postavljanjem ovir na terenu je bilo malo težav, težje pa je bilo vzpostaviti mejo pod zemljo na berlinskem metroju, saj so bile nekatere postaje Zahodnega Berlina na ozemlju Vzhodne Nemčije. Po nastanku zidu so jih zaprli, razen povezovalno postajo Friedrichstrasse, ki je dobila kontrolno točko ob izhodu.

Berlinski zid je, enako kot železna zavesa, razdelil Nemčijo na dva dela in pretrgal vse vezi med ljudmi na različnih straneh. Za obisk pri sorodnikih, prijateljih ali ljubljenih v Zahodnem Berlinu je morala oseba imeti posebno dovoljenje, ki pa ga je bilo skoraj nemogoče pridobiti. Če je bil človek zasačen pri nezakonitem prečkanju meje, je bil obsojen na 10 let zapora ali kar ustreljen s strani stražarjev kot »izdajalec«.

Vzhodni Berlin, med gradnjo zidu, ljudi, ki živijo blizu meje, preverjajo vzhodnonemški policisti, preden smejo vstopiti v svoj blok

Kljub nevarnosti so Vzhodni Nemci vedno poskušali bežati na zahod. Prvi so bili vojaki-stražarji, več kot 1.300 jih je pobegnilo v Zahodni Berlin, ko zid še ni bil dokončan in je bil slabše zastražen. Med prvimi slavnimi prebežniki je bil Hans Conrad Schumann – njegov pobeg 15. avgusta 1961 je bil ovekovečen s fotografijo, ki je zaokrožila po vsem svetu.

Conrad Schumann skače čez bodečo žico

A so bile kmalu postavljene nove prepreke, ki jih je lahko odprlo samo več vojakov naenkrat. Za varovanje so začeli izbirati samo najzvestejše in najzanesljivejše stražarje.

Policaja in civilist na Vzhodu gledajo z daljnogledom fotografa na Zahodu

V več kot 30 letih obstoja zidu je na Zahod prebegnilo več kot 5.000 ljudi. Plezali so čez zid, kopali tunele, plavali po kanalih, kradli avte, tovornjake in vlake ter se z njimi zabijali v vrata ali šibkejše dele barikad, ali celo izdelovali toplozračne balone, da bi zid preleteli.

Prizor iz filma 'Oggi a Berlino' (režiral Piero Vivarelli, 1962), levo igralka Nana Osten kot  Rika, punca bodočega vzhodnemškega prebežnika, desno igralci v vlogah vzhodno- in zahodnonemških policistov

19-letni vojak Wolfgang Engels je 17. aprila 1963 ukradel vojaško vozilo, se z njim zabil v betonsko prepreko in začel kričati: »Grem ven na Zahod, bi šel kdo zraven?« Vozilo se ni uspelo prebiti skozi zid in vzhodnonemški mejni stražarji so Engelsa dvakrat ustrelili. Čeprav je bil ranjen, je sam vseeno uspel priti peš na drugo stran zidu.

Po pobegu Wolfganga Engelsa v Zahodni Berlin

Niso imeli vsi prebežniki te sreče. Vzhodnonemški stražarji so za časa obstoja zidu ustrelili 136 oseb – zadnji je bil 20-letni Chris Gueffroy, ki je poskušal prebegniti na Zahod in pri tem umrl, 6. februarja 1989.

Leta 1987 je na koncertu v Zahodnem Berlinu nastopil pevec David Bowie. Ljudje na drugi strani zidu niso mogli videti koncerta, a so aktivno peli skupaj z njim. »To je bil dvojni koncert, na katerem je zid predstavljal ločnico. Slišali smo jih, kako so vzklikali in peli z nami na drugi strani. Mojbog, še zdaj se zdrznem, ko pomislim na to. Strlo mi je srce. Še nikoli nisem doživel česa takega v svojem življenju in najbrž tudi nikoli več ne bom. Ko smo odigrali pesem Heroes, je bil občutek, kot da igramo kakšno himno, skoraj molitev,« se je pozneje spominjal Bowie.

Berlinski zid je nastal z blagoslovom Sovjetske zveze in enako je bil z njim tudi uničen. V primežu političnih sprememb, ki jih običajno označujemo z besedo perestrojka, je sovjetska država močno izgubila svoj nadzor nad satelitskimi državami v Evropi. Poleti 1989 je Madžarska odprla svojo mejo z Avstrijo, s čimer se je železna zavesa začela podirati, Berlinski zid pa je izgubil smisel.

Ampak vodstvo NDR za razliko od madžarskih kolegov ni bilo naklonjeno liberalizaciji. Ko je bilo paralizirano zaradi množičnih protestov in nemirov, je poklical na pomoč Sovjetsko zvezo. Ampak Mihail Gorbačov ni hotel kvariti grajenja novih odnosov z Zahodom. Vzhodni Nemčiji je ne samo odklonil vojaško pomoč, ampak ji tudi priporočal, naj začne nove reforme.

11. 11. 1989

Brez sovjetskega pokroviteljstva je bil zid obsojen na propad. 9. novembra 1989 so ga množice državljanov NDR začele podirati in tako se je znova začela vzpostavljati odprta povezava z Zahodnim Berlinom. Uradna odstranitev zidu se je sicer začela šele 13. junija 1990.

Preberite tudi:

Zlomljeni brez boja: Boleče umikanje pol milijona sovjetskih vojakov iz Vzhodne Nemčije 

Berlinski zid je padel, v sovjetskem tisku pa tišina …

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke