Sarikamiš: Kako so Turki doživeli boleč poraz proti Kavkaški armadi

Krivec za takšen katastrofalni poraz je bil mladi vojni minister Ismail Enver Paša, ki je še za časa življenja dobil vzdevek »turški Napoleon«. Načrt Enverja Paše je bil prebiti se s Tretjo armado čez gorske grebene, priti ruski Kavkaški vojski za hrbet in zavzeti pomembno postojanko Sarıkamış blizu današnje Armenije, ki je Rusom služila za skladiščenje zalog.

Dejstvo, da turška vojska ni premogla primerne zimske opreme, Enverja Paše ni odvrnilo od pohoda, piše doktor zgodovine Nikolaj Lisenko. Turška vojska ni imela nobene specializirane opreme, gorskih topov ali druge primerne oborožitve. Skoraj vsi generali turške Tretje armade so bili proti tej ambiciozni avanturi, med njimi tudi poveljnik Hasan Izet Paša. A mladega »turškega Napoleona« to ni zaustavilo in tako je 150.000 turških vojakov krenilo v pohod skupaj s kurdskimi vstajniki.

Napad se je začel 21. decembra 1914. Turki so uspeli zajeti 750 ruskih vojakov na čelu s polkovnikom Kutatelidzejem, naslednji dan pa se je začela velika bitka za Sarıkamış.

Pri -20 stopinjah Celzija je pihal močan veter, ki je sneg raznašal vse naokrog, tako da je nastala prava snežna zavesa, ki je zmanjšala vidljivost na vsega 150 metrov. Ogromno turških vojakov je zmrznilo dobesedno pred očmi svojih poveljnikov, nekaj enot 9. korpusa pa se je preprosto izgubilo v gorskih brezpotjih. Dve turški diviziji sta krenili iz Ita in Tortuma po različnih poteh, nato pa izgubili orientacijo in začeli streljati druga po drugi. Ko se je naslednje jutro izkazalo, da je šlo za usodno napako, je bilo mrtvih že 2.000 ljudi.

Poleg vsega tega je v noči na 25. december Enver Paša dal ukaz za splošni napad. Vojake je spodbujal s tem, da jih v Sarıkamışu čakajo tople sobe, zaloge hrane in slava zmagovalcev. Na turški strani sta v napad jurišala dva korpusa, Rusi pa so imeli na voljo samo dva bataljona 2. kubanske pehotne brigade (po regiji Kuban, op. ur.), dve enoti armenskih prostovoljcev in 200 pripravnikov častniške šole. Poleg strelnega orožja so imeli dva topa in osem mitraljezov.

General Aleksander Mišlajevski je zaprosil za okrepitve s fronte, ki pa so bile 100 kilometrov stran. Nato je iznenada izgubil samokontrolo in poskušal zukazati umik. Ko mu to ni uspelo, je odpotoval v Tiflis (Tbilisi). V Sarıkamış je prispel general Nikolaj Judenič in prevzel poveljstvo nad 2. turkestanskim korpusom, celotnemu bojnemu kontingentu v Sarıkamışu pa je poveljeval general Berhman, poveljnik 1. kavkaškega korpusa.

Odred ruskih kozakov leta 1914

Bitke so potekale za vsako hišo in vsak hrib. Na hribu Orlovo gnezdo je potekala bitka na življenje in smrt, odločilni dan pa je bil 30. december, ko je do Sarıkamışa prispela ruska pehota, premeščena iz fronte. To so bili kozaki iz Kubana, ki, nejevoljni zaradi pohoda po takšnem mrazu, do sovražnika niso bili posebej prizanesljivi in niso jemali zapornikov. Končni udarec so Turkom zadali terski kozaki iz odreda generala Gabajeva 12. januarja 1915 pri vasi Gornes. V nočnem napadu presenečenja so bili zajeti ostanki turške 30. pehotne divizije skupaj z njenim poveljnikom polkovnikom Muhamedom Feti Begom.

Vojna komisija turškega generalštaba je za poraz okrivila in na smrt obsodila poveljnika 11. korpusa, ki je v času juriša na Sarıkamış deloval preveč pasivno. Ruska Kavkaška vojska je v bitki prav tako utrpela precejšnje izgube – po različnih podatkih je bilo ubitih, ranjenih in pogrešanih med 26.000 in 35.000 vojaki.

Preberite še:

Kako in zakaj je Rusija trikrat izpustila priložnost zavzeti Konstantinopel

Šest vojn, ki se jim je Rusija za las izognila

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.