Ali je Rusija zaveznik Irana?

Ni ga boljšega načina, kako začeti novo leto kot s pogovorom o tem, kako se svet bliža svojemu koncu. In letošnje leto se je res začelo z velikim pokom. Po ameriškem napadu 3. januarja, v katerem je bil ubit iranski general Kasem Solejmani, so svetovni splet kmalu preplavila ugibanja o začetku tretje svetovne vojne. In čeprav je bilo vse osredotočeno na ZDA in Iran, je morala biti zraven (vsaj v šali) omenjena tudi Rusija.

Nekdanja porno zvezda Mia Khalifa je na primer na Twitterju objavila fotografijo sebe v rdeči majici z ruskim grbom in pripisom: »ZDA je v sporu z Iranom … Iran je zaveznik Rusije … Jaz, za vsak slučaj«

Dobra, Mia, dobra! A šalo ob stran, ali res lahko Moskvo in Teheran označimo za zaveznika?

Rusija in Iran tesno sodelujeta v Siriji

Pokojni general Solejmani, ki je v ZDA veljal za terorista, pri proiranskih šiitskih milicah na Bližnjem vzhodu pa za junaka, je tesno sodeloval z Rusijo v sirski vojni. Tako Moskva kot Teheran podpirata sirskega predsednika Bašarja al Asada, medtem ko nasprotujeta tako islamističnim teroristom kot prozahodni sirski opoziciji.

AP

Medtem ko se Rusija osredotoča večinoma na zračne napade z omejeno uporabo posebnih enot, Iran nadzoruje na tisoče vojakov na tleh v Siriji (po ameriških ocenah naj bi bilo konec leta 2018 v državi pod iranskim nadzorom več kot 12,5 tisoč oboroženih pripadnikov). Z rusko in iransko pomočjo si je Bašar al Asad med leti 2015 in 2019 uspel povrniti večino sirskega ozemlja.

Kar se tiče Sirije, se iranski in ruski interesi prekrivajo, saj obe državi smatrata Asadovo vlado za koristnega partnerja. »Rusija in Iran sta edini dve državi, ki sta pripravljeni investirati v povojno obnovo Sirije, nobena od njiju pa ni sposobna te obnove izvesti samostojno,« pravi Pjotr Kortunov z Ruskega sveta za mednarodne odnose (RSMD) in odnos med njima označuje kot »močno fiktivno poroko«.

Državi imata različna stališča glede Bližnjega vzhoda

Ko je govora o dolgoročnih strategijah, pa se strokovnjaki strinjajo, da Rusija in Iran zasledujeta različne cilje.

»Težnja Moskve je, da ohranja ravnovesje sil v regiji, s ciljem da lahko igra ključnega zunanjega posrednika,« je v prispevku za Carnegie Moscow Center zapisal strokovnjak za Iran Nikita Smagin. »Iran v mnogih pogledih stremi v nasprotno smer in si želi postati vodilna sila na Bližnjem vzhodu, saj v Teheranu menijo, da je to edini način zagotavljanja varnosti Islamski republiki.«

Vadim Savicki/Sputnik

Smagin poudarja, da tak pristop Moskvi ni pogodu. Rusija bi raje videla Bližnji vzhod, kjer vlada ravnovesje brez posameznih voditeljev, zato ohranja dobre odnose ne samo z Iranom in Sirijo ampak tudi z Izraelom, Turčijo in v zadnjem času celo s Saudovo Arabijo (vse tri države imajo dolgo in težavno zgodovino z Iranom). Iran po drugi strani spodbija ruska prizadevanja za to, da bi Asad pristal na koncesije opoziciji in politično rešitev domače krize. Ta nasprotja interesov se ne bodo zgladila tako kmalu.

Šibke gospodarske povezave

»Gospodarstvo ostaja šibka točka naših bilateralnih odnosov,« je v intervjuju za Kommersant priznal Mehdi Sanaej, iranski veleposlanik v Rusiji v mandatu 2013 do 2019 pred svojim odstopom. »Delno to lahko razložimo z dejstvom, da tako Rusija kot Iran izvažata energente. V danih okoliščinah tako ni lahko povečati obsega izvoza.«

In res, blagovna menjava ostaja v najboljšem primeru skromna. Leta 2018 je znašala samo 1,7 milijarde dolarjev, manj kot 1 odstotek ruskega zunanjega trgovinskega prometa. Obstajajo nekateri ambiciozni infrastrukturni in trgovinski projekti kot npr. mednarodni transportni koridor Sever-jug, ki bi zagotavljal kopensko pot od Indijskega oceana do Baltskega morja skozi Indijo, Iran in Rusijo, ali pa prostotrgovinski sporazum med Iranom in Evrazijsko gospodarsko unijo, ki jo vodi Rusija, a izvedba ostaja na nizki ravni. Brez trdne gospodarske baze pa zavezništvo ne more biti vzdržno.

AFP

Grenke zgodovinske izkušnje

»Tekom 19. in 20. stoletja sta Rusija in Sovjetska zveza iransko suverenost večkrat postavljali pod vprašaj,« spomni Nikita Smagin. Leta 1911 med perzijsko ustavno revolucijo je Rusija za zaščito lastnih interesov v Iran poslala vojsko, s katero je zadušila demokratično gibanje. Ruske sile so s topovi obstreljevale iranski parlament.

Kasneje, avgusta 1941, ko je izbruhnila druga svetovna vojna in so se Sovjeti in Britanci ustrašili, da bi Iran utegnil postati nemška marioneta, so ponovno poslali vojsko, ki je prevzela nadzor nad državo. Stalin je imel celo ideje o sovjetizaciji severa Irana, a ga je mednarodna skupnost leta 1946 prisilila, da umakne svoje sile.

Te izkušnje sicer ne vplivajo neposredno na sodobne odnose med državama, a pri delu iranske družbe kljub temu zbujajo dvome o tem, ali je Rusija vredna zaupanja, kar še dodatno zapleta odnose. Novica o tem, da je Rusija leta 2016 smela uporabiti neko iransko zračno bazo za napade na teroristično skupino Islamska država, je tako razburila iransko javnost, da je bil Teheran prisiljen v umik dovoljenja.

Ne zavezniki a partnerji

AFP

Vse zgoraj naštete stvari pa ne pomenijo, da Rusija in Iran ne moreta sodelovati. Prav nasprotno – zaradi trenutne situacije na Bližnjem vzhodu obe državi potrebujeta druga drugo, vsaj s političnega vidika – kot je omenil Mehdi Sanaej, sta se Vladimir Putin in iranski predsednik Hasan Ruhani v zadnjih šestih letih srečala 17-krat in vsekakor se imata o marsičem za pogovarjati. Ne glede na vse pa gre tukaj bolj za odnos taktičnih partnerjev kot pa strateških zaveznikov, saj imata državi različne globalne cilje.

Preberite še:

Rusko orožje v arzenalu Islamske republike: S čim se brani sodobni Iran?

Zakaj so Sovjeti in Britanci napadli Iran, medtem ko je Nemec trkal na vrata Moskve?

Kako so sovjetski obveščevalci rešili življenja Stalinu, Rooseveltu in Churchillu

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.