V Rusiji, tako kot drugje po Evropi, se je učenje ljudi osnov civilne zaščite začelo med prvo svetovno vojno. Takrat so se prvič pojavila opozorila pred bombnimi napadi, navodila v primeru kemičnih napadov ter tečaji prve pomoči. V tridesetih letih so se izvajali redni tečaji za prebivalstvo, kjer so se ljudje učili o načinih zaščite pred različnimi nevarnostmi.
Pionirji med vajami civilne zaščite, 1937
Viktor Bulla/MAMM/MDF/russiainphoto.ruKončno podobo pa je civilna zaščita v Sovjetski zvezi dobila med hladno vojno v šestdesetih letih, ko so se njeni štabi pojavili v vsakem večjem naselju in večjih gospodarskih objektih.
Učne ure civilne zaščite in praktične vaje so bile v ZSSR obvezne za vse državljane od 8. leta starosti naprej in potekale v vseh posameznikovih življenjskih obdobjih. Glavni namen teh tečajev je bil izobraziti prebivalstvo glede zaščite pred jedrskim, kemičnim in biološkim orožjem.
Najstniki med vajami civilne zaščite
Arkadij Šajhet/russiainphoto.ruUvodne učne ure so se začele v drugem razredu osnovne šole. Programi so bili prilagojeni za vsak razred posebej, že otroci iz nižjih razredov pa so se naučili šivati preproste maske iz gaz in vat ter kako postopati, če zatuli določen signal. Že v osnovni šoli so otroke poučili o orožju za množično uničevanje. Šolarji so vedeli, da se je pred udarnim valom jedrske eksplozije treba skriti v gozdu ali grapi, pred sevanjem pa v podzemnih zakloniščih.
Ste mislili, da so otroci v pionirskih taborih samo uživali v naravi? Daleč od tega. Skupinske igre kot npr. zarnica so bile namenjene orientaciji v danem okolju in usposabljanju za nudenje prve pomoči.
Šolarji med vajami dekontaminacije, 1942
Sergej Vasin/MAMM/MDF,russiainphoto.ruV srednješolskih in visokošolskih ustanovah ter v posameznih podjetjih so potekali specializirani tečaji civilne zaščite.
Vaje civilne zaščite v moskovski popravljalnici lokomotiv
Ljudmila Pahomova/TASSZa starše majhnih otrok, ki si še niso bilo sposobni sami nadeti zaščitnih mask, so obstajali posebni zaščitni kombinezoni s prozornimi okenci, ki se jih je dalo namestiti tudi na voziček ali sani.
Za upokojence so tečaje izvajali lokalni pripadniki civilne zaščite na dvoriščih ali v mestnih parkih. Poseben poudarek ne glede na starost je bil na psihološki pripravi. V vsaki situaciji je bilo treba ohraniti hladno glavo in delovati po navodilih.
Ženske med vajo gašenja, 1941
Sergej Vasin/MAMM/MDF,russiainphoto.ruPoleg obiskovanja tečajev so morali sovjetski državljani biti sposobni izpolnjevati tudi določene norme, na primer v določenem času izbrati pravo masko: na povelje je bilo treba pohiteti k mizi, si izmeriti glavo, najti primerno masko, namestiti filter, nadeti masko in preveriti, ali tesni. Naloga je morala biti opravljena v eni minuti. Če je posameznik potreboval dve, je veljala naloga za slabo opravljeno. Pri drugem preizkusu je bilo treba hitrostno nadeti masko – za odličen rezultat je veljal čas izpod deset sekund, vse kar je bilo nad 12 sekundami, je veljalo za nezadostno.
Pri povelju »Eksplozija levo (ali desno)« se je bilo treba vreči na tla in po možnosti najti zaklon pred jedrsko eksplozijo. Za to so bile predvidene tri sekunde. Ocena se je znižala, če je posameznik napačno ocenil stopnjo zaščite svojega zaklona ali pa si ni pokril dlani in glave. Podobni normativi so veljali za nudenje prve pomoči, pri gradnji zaklonov, hitrosti evakuacije in tako naprej.
Usposabljanje v tovarni, 1990
Jurij Kujdin/SputnikIzhajala je brošura z naslovom To mora vedeti in znati vsak, ki se je začela z oceno, da »Imperialistični tabor pripravlja najstrašnejši zločin proti človeštvu – svetovno jedrsko vojno, ki lahko povzroči nepredstavljivo uničenje«, zato je bila naloga vsakega sovjetskega državljana, da »se že v mirnem času poduči o sredstvih in načinih zaščite pred orožjem za množično uničevanje ter jih znati uporabiti v praksi,« da zaščiti sebe in svoje bližnje.
V brošuri je bil podroben opis, kako je treba postopati ob tej ali oni nevarnosti. Na primer pri napadu z biološkim orožjem (poseben poudarek so v ZSSR dali na antraks, kugo in kolero) bi bila na prizadetih območjih uvedena karantena: odpovedane bi bile kulturne in množične prireditve, uveden bi bil nadzor pri vstopu in izstopu z območja, posebne sanitarne ekipe bi hodile od vrat do vrat. Družinski člani in vsi drugi, ki bi prišli v stik z okuženo osebo, bi prejeli zaščitno opremo in bili dani pod stalni zdravstveni nadzor. Po tem bi se izvedla dezinfekcija prostorov in dekontaminacija sanitarnih ekip.
Čeprav vsi teh usposabljanj niso jemali preveč resno, so mnoge družine v ZSSR kljub temu imele doma zaščitne maske, otroci so si znali šivati improvizirane zaščitne maske iz materialov, ki so jih imeli pri roki in vsi so vedeli, kje se nahaja najbližje zaklonišče.
Po razpadu Sovjetske zveze je bila civilna zaščita zaupana Ministrstvu za izredne razmere (MČS), v podjetjih in izobraževalnih ustanovah pa danes potekajo le vaje požarne varnosti, torej evakuacija ob sprožitvi požarnega alarma. Vaje civilne zaščite sicer še vedno potekajo, vendar v precej manjšem obsegu kot nekoč. Mnoga zaklonišča so zapuščena ali pretvorjena v muzeje. Starejše generacije pa kljub temu še danes vedo, kako postopati v primeru napada z orožjem za množično uničevanje.
Preberite še:
Zakaj je samo Rusija po razpadu Sovjetske zveze ohranila jedrsko orožje?
Kako bi izgledale posledice jedrske vojne med ZDA in Rusijo?
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
