Po krimski vojni je bila ruska Črnomorska flota razbita, državna blagajna opustošena, pariški mirovni sporazum pa je Rusiji prepovedoval, da bi v Črnem morju še naprej imela prisotno mornarico.
A rusko pomorsko ministrstvo ni bilo pripravljeno kar tako predati Sevastopolja, kaj šele da bi se sprijaznilo z omejitvami sporazuma. Takrat se je admiralu Andreju Popovu porodila ideja o ladji z okroglo palubo, s katero bi lahko branili krimsko obalo. Glavna racionala za to nenavadno idejo je bila preprosto v varčevanju sredstev.
Po drugi strani pa so snovalci projekta verjeli v to, da se bo na takšno ladjo dalo namestiti supertežke (21 tonske) topove. Popov je bil namreč prepričan, da bi potencialni nasprotnik v morebitnem napadu na rusko bazo na Krimu uporabil le najtežje orožje. Navadno bojno ladjo med streljanjem iz tako močnih topov premetava sem in tja, medtem ko plovilo, ki ima za osnovo okroglo podlago enake dolžine in širine, takšnih težav ne bi imelo.
In nenazadnje – z okroglimi ladjami bi lahko na domiseln način obšli omejitve pariškega sporazuma, »saj se ta plovila ne bi niti štela med ladje ampak bi bila definirana kot plavajoče utrdbe,« je zapisal Popov v svoji depeši ministrstvu.
Ministrstvu se je ideja Popova zdela smiselna, poleg tega pa so nameravali ob izteku mirovnega sporazuma leta 1871 te plavajoče trdnjave prekrstiti v polnopravne bojne ladje. In tako je car Aleksander II. odobril projekt gradnje prve »popovke« – oklepnice Novgorod s premerom skoraj 50 metrov.
Na osnovi Novgoroda je car naročil izdelavo dodatnih 10 enakih okroglih plovil ter z njimi ponovno na noge postaviti črnomorsko floto. A na koncu je bila poleg Novgoroda izdelana samo še ena takšna ladja, ki so jo v čast idejnemu vodji poimenovali Viceadmiral Popov.
Popovka je sicer uspešno prenašala maso naloženega težkega orožja, a je bila izjemno počasna.
To je postalo najočitneje med vojno z Otomani leta 1877, ko sta obe ladji večino spopada stali pripravljeni v obrambi, ko je na koncu vendarle prišel čas za spopad, pa popovki nista mogli dohiteti slabše oboroženih turških ladij. Po tem incidentu se je sestala posebna komisija, ki je prišla do žalostnega sklepa: okrogle ladje se ne morejo boriti daleč stran od obale.
A popovke niti niso bile predvidene za pomorska zasledovanja. Že v času projektiranja je Popov opozarjal, da te ladje ne bodo primerne za pomorsko bojevanje, da pa bodo »popolno prilagojene za obrambo obale«. A na ministrstvu so v popovkah očitno videli prave bojne ladje, kar pa seveda nikoli niso mogle postati.
Popov niti po tem vojaškem fiasku ni odstopil od ideje okroglih ladij in predlagal carju, da zanj naredi okroglo jahto. Aleksander je ponudbo sprejel, a pod pogojem da je dvakrat hitrejša od oklepnice in, seveda, primerna za plovbo.
Carjevo jahto, tako imenovano Livadijo, so začeli graditi v Angliji, njen prenos v Sevastopolj pa bi služil kot neke vrste prvi preizkus. A jahto je med plovbo zajel vihar in valovi so poškodovali trup. Uradna ugotovitev, da je trup neprimeren, pa je za projekt okroglih ladij pomenila smrtno obsodbo.
S prihodom na prestol Aleksandra III. je projekt prišel do svojega konca. Pomorsko ministrstvo je bilo reorganizirano, Popova pa so odrezali od projekta »razvoja okrogle zasnove ruskih ladij«. Čeprav je bil leta 1891 povišan v admirala, pa v praksi ni več sodeloval v mornariških zadevah.
Obe obstoječi okrogli oklepnici sta bili vključeni v obalno stražo in ji služili do leta 1903. Usoda carjeve jahte je bila manj zavidljiva – notranjo opremo in pohištvo so postopoma umaknili v skladišča, nesojena imperatorska jahta pa je bila pretvorjena v lahko plovilo za prevoz premoga.
Preberite še:
Odvečna letalonosilka? Kakšna bi morala biti vloga Admirala Kuznecova v prihodnosti?
Rusija bo zgradila najmočnejši ledolomilec na svetu
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
