»To je bilo moje delo,« je mirno rekla Antonina Makarova KGB-jevemu preiskovalcu, medtem ko mu je razlagala o tem, kako je redno z mitraljezom streljala sovjetske državljane med drugo svetovno vojno. Na seznamu žrtev ene najhujših klavk v zgodovini je po različnih podatkih med 168 in 1.500 ljudi.
Makarova pa se ni zmeraj »ukvarjala« z jemanjem življenj. Preden je postala nacistična eksekutorka, je opravljala povsem drugo delo – bila je bolničarka v Rdeči armadi, na fronto pa se je odpravila kot prostovoljka.
A njeno služenje je bilo kratko – že jeseni 1941 se je okoli 600.000 sovjetskih vojakov znašlo v obroču v t. i. Vjazemskem kotlu. Skupaj z njimi je v ujetništvu pristala tudi takrat 21-letna Antonina.
Kot po čudežu ji je uspelo pobegniti, nakar se je več mesecev skrivala po gozdovih in vaseh, a se nikjer ni zadrževala predolgo. Poleti 1942 je Makarova prišla v okupirano Brjansko regijo v vas Lokot.
Ozemlje, na katerem se je znašla Antonina, se je bistveno razlikovalo od drugih okupiranih območij. Nacisti so tam vzpostavili poskusno polavtonomno Lokotsko samoupravo pod oblastjo lokalnega »župana« Konstantina Voskobojnika (po njegovi smrti leta 1942, ki so jo zakrivili partizani, ga je zamenjal Bronislav Kaminski). Obči nadzor so ne glede na vse še vedno vršili Nemci, po naseljih pa so zavoljo »vzdrževanja reda« razmestili enote 102. madžarske pehotne divizije.
Samoupravna oblast je dobila pravico do vzpostavitve »samoobrambnih« odredov, ki so kasneje prerasli v t. i. Rusko osvobodilno narodno vojsko. Prav ta se je poleti in jeseni 1944 »izkazala« z vso svojo surovostjo, ko je med varšavsko vstajo mesto dobesedno potopila v krvi.
Bronislav Kaminski v družbi nemških častnikov
BundesarchivMed skrivanjem v hiši neke domačinke, je Antonina Makarova razmišljala, kam in kako naprej. Vedela je, da je v okoliških gozdovih deloval velik partizanski odred, ko pa je videla, kako dobro živijo ruski kolaboranti, se je odločila, da si bo, z besedami zgodovinarja tajnih služb Olega Hlobustova, »našla svoje mesto pod novim okupiranim soncem«.
Makarova se je zbližala z Nemci in lokalnimi ruskimi »samoupravniki«. Odkrito se je predajala prostituciji, ter se redno udeleževala burnih zabav. Kmalu pa so Antonino angažirali za bolj resno delo – streljanje Judov, zajetih partizanov in lokalnih nasprotnikov nove oblasti.
Mnogo let zatem je preiskovalcem KGB-ja priznala, da je k tem dejanjem nihče ni fizično silil: »Napili so me z vodko, jaz pa sem nato pijana opravila svoje prvo streljanje.«
Poboji so se vršili v jarku zraven nekdanje konjske farme, ki so jo nacisti preuredili v zapor. V tem poslopju je živela tudi Makarova. Občasno so domačini opažali, kako so skozi vhodna vrata odhajali zaporniki, za njimi pa se je na vozu s strojnico peljalo dekle, ki je nonšalantno žvečilo slamo.
»Teh, ki sem jih streljala, nisem poznala, oni pa ne mene. Zato me pred njimi ni bilo sram … Vsi obsojeni na smrt so zame bili enaki. Razlike so bile samo v številkah … Zaporniki so vklenjeni stali obrnjeni proti jarku. Nato je nekdo pripeljal mojo strojnico. Po ukazu načelnika sem se spustila na kolena in začela streljati, dokler niso vsi popadali,« je Makarova razlagala preiskovalcem.
»Njeni poboji so se pretvorili v bizarno gledališko predstavo. Ogledovali so si jih voditelji Lokotske samouprave, vabljeni so bili nemški in madžarski generali,« razlaga zgodovinar Dmitrij Žukov.
Antonina je redko zgrešila in koga ni zadela s strojnico, je pokončala s pištolo. Nekoč je preživela skupina otrok, saj so krogle poletele nad njihovimi glavami. Domačini, ki so prišli pokopati ustreljene, so jih rešili izpod trupel, nato pa jih poslali v gozd k partizanom, ki so razglasili lov na klavko.
Osebne predmete in obleko ustreljenih je Makarova jemala zase in tožila nad tem, da je luknjasta in umazana od krvi.
Poleti 1943 pa je klavka začutila, da sreča obrača hrbet njenim nacističnim zavetnikom. Rdeča armada je neustavljivo osvobajala ozemlje Sovjetske zveze.
Makarova se je odpravila v Brjansk na zdravljenje sifilisa, nazaj v Lokot pa se več ni vrnila. Nato se je za njo izgubila vsakršna sled.
Vojaška protiobveščevalna služba SMERŠ je takoj po osvoboditvi Brjanske regije sprožila preiskavo proti Makarovi, v jarku za konjsko farmo pa je bilo odkritih 1.500 trupel.
Kljub naporom domačinov, zasliševanju zajetih kolaborantov in pregledu številnih dokumentov pa o rojstvu ali sorodnikih Makarove ni bilo odkritega ničesar.
Primer Makarove je po vojni romal od enega preiskovalca do drugega, nato pa se je leta 1976 naenkrat vse spremenilo, ko so se na mizi KGB-jevih preiskovalcev znašli dokumenti nekega častnika Panfilova za rutinsko preverbo pred odhodom na misijo v tujino. Izkazalo se je, da ima častnik sestro po imenu Antonina s priimkom Makarova.
Izkazalo se je tudi to, da si plaha Antonina kot otrok ni upala na glas izgovoriti svojega priimka, zato so njeni sošolci učiteljici napačno povedali, da se piše Makarova (po njenem očetu Makaru). Pod tem imenom si je kasneje tudi uredila dokumente, kljub temu, da je v rojstnem listu pisalo Panfilova.
Tako je postalo jasno, zakaj med vsemi 250 najdenimi Antoninami s priimkom Makarova ni bilo prave klavke. Preiskovalci so namreč iskali na podlagi rojstnih listov.
Sestra častnika Panfilova Antonina Makarova je delala v tekstilni tovarni v mestu Lepelj v Belorusiji. Kot žena vojnega heroja poročnika Viktorja Ginzburga je tudi sama prejela več odlikovanj in predavala mladim. Neosnovano klevetanje spoštovane osebe ni prišlo v poštev, zato je KGB Makarovo previdno opazoval leto dni. V Lepelj so vozili ljudi, ki bi lahko prepoznali zloglasno klavko. Med njimi so bili tudi njeni nekdanji ljubimci in kolaboranti, ki so se vrnili domov po odsluženi kazni v gulagih.
Makarova (skrajno desno na stolu) na policiji
FSB arhiv Brjanske regijeNa koncu so ti očividci potrdili, da spoštovana veteranka Antonina Ginzburg v resnici ni nihče drugi kot klavka Antonina Makarova. Njen mož in obe hčerki niso niti slutili, kaj je počela v preteklosti. Marakova je bila takoj aretirana.
Po aretaciji se je izkazalo, da se je med množičnim umikom nemške vojske Antonina znašla v Königsbergu. Ko je mesto osvobodila Rdeča armada, se je začela izdajati za bolničarko in dobila delo v bolnišnici. Tam je tudi spoznala bodočega moža, od katerega je prevzela priimek.
Na zaslišanjih je bila Antonina Panfilova-Makarova-Ginzburg popolnoma mirna. Bila je iskreno prepričana, da ji ni ničesar za očitati, češ da je bila pač vojna. Pričakovala je, da bo v najslabšem primeru preživela nekaj let za zapahi, glede na to, koliko časa je že minilo od teh dogodkov.
A sodišče je dosodilo drugače. Sodelovanja klavke v pobojih 1.500 ljudi jim sicer ni uspelo dokazati, so pa ji dokazali poboj 168 zapornikov pri konjski farmi.
11. avgusta 1979 ob 6. uri zjutraj je bila Antonina Makarova usmrčena s strelskim vodom, KGB pa je na koncu vendarle zaključil eno najdaljših preiskav v svoji zgodovini.
Preberite še:
Vojska izdajalcev: Kako se je preko milijon Sovjetov med 2. svetovno vojno borilo na nemški strani
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
