Najbolj priljubljeni zabaviščni parki v Sovjetski zvezi (FOTO)

Družinski izlet v zabaviščni park je bil za otroka že od nekdaj praznik: le kaj bi lahko bilo bolje od vožnje z gugalnico, vrtiljakom ali električnimi avtomobili in nato pojesti ogromno porcijo sladke pene in vse skupaj zaliti z malinovcem iz avtomata? V ZSSR so bili takšni rekreacijski parki v vsakem mestu, cena teh zabav pa je bila dostopna za vsako družino.

Park Gorki, Moskva. Majhno razgledno kolo, 1930-ta in Veliko razgledno kolo, 1950-ta

Viktor Ahlomov; Emanuel Evzerihin/MAMM/MDF

Prvi tak zabaviščni park se je pojavil v Moskvi leta 1928. To je bil park kulture in prostega časa Gorki. Najbolj priljubljena atrakcija je bilo razgledno kolo, ki so ga poimenovali "vražje". Med vožnjo je bilo prepovedano vstajati, za varnost pa je skrbela le ena sama veriga. Prvo kolo je bilo majhno, le 14 metrov v višino. Leta 1957 pa so v čast VI. svetovnega festivala mladih in študentov v parku postavili veliko kolo, visoko 45 metrov, ki je postalo eno najvišjih znamenitosti Sovjetske zveze. Obe kolesi so razstavili leta 2009.

Padalski stolp v parku Gorki, 30-ta leta prejšnjega stoletja.

MAMM/MDF

Ena najbolj nenavadnih predvojnih znamenitosti v parku Gorki je bil padalski stolp s spiralnim spustom. Sam spust je bil tudi atrakcija, po katerem so se ljudje spuščali na posebnih preprogah. A ko si se povzpel na sam vrh, je bilo mogoče skočiti s 40 metrov višine: padala so držali jekleni kabli. Med vojno je bila priljubljena atrakcija opazovalno mesto za zračno obrambo. Stolp so razstavili v petdesetih letih prejšnjega stoletja.

Vrtiljak, Leningrad, 1950.

Anatolij Garanin /Sputnik

Predvojna zabavišča so bila izdelana v različnih delavnicah in večinoma iz lesa (s kovino so v takratni državi varčevali), zato v veliki večini niso preživela. Toda v petdesetih letih prejšnjega stoletja se je v elektrarni v mestu Jejsk (v južni Rusiji) začela centralizirana proizvodnja kovinskih atrakcij.

Luna park na Jalti, 1981.

Šerbakov /Sputnik

Čeprav izbor atrakcij ni bil najbolj raznolik, je to vseeno omogočilo množično proizvodnjo in gradnjo zabaviščnih parkov v vsakem mestu ZSSR. In karte so bile več kot cenovno dostopne: karta za vožnjo je stala 5-10 kopejk, približno kot kozarec sladoleda.

Gugalnica-letalo, Izmajlovski Park, Moskva, 1962.

Nikolaj Smirnov

V Sovjetski zvezi so zmeraj povzdigovali podvige pilotov, polarnih raziskovalcev, astronavtov tudi s pomočjo popularne kulture. Zato ni bilo nič presenetljivega, da so v parku bile gugalnice-nihala v obliki raket in letal.

Gugalnice-čolni v Saratovu, 1962.

Jurij Somov /Sputnik

Najverjetneje so bile najbolj priljubljene gugalnice v parkih "čolni". Na zunaj je bilo videti, da jih poganjajo ljudje, ki sedijo v njih, a v resnici so bili na električni pogon, gibanje pa je bilo mogoče upočasniti ali pospešiti. Najslabše pri tej atrakciji je bil občutek, da bo gugalnica naredila popolni obrat okoli svoje osi (čemur v Rusiji pravijo "sončece"), vendar je bilo vse pod nadzorom.

Avtodrom v Luna parku v mestu Soči, 1973.

A. Nudler/Sputnik

Tako odrasli kot otroci so se zelo radi vozili z električnimi avtomobilčki (ki pri otrocih ohranjajo svojo priljubljenost še danes). Le ti so lahko razvili hitrost do 10 km/h, pri čemer si lahko kadarkoli pospešil in trčil v druge udeležence v prometu. Brez pravil in nobenih kazni po tem!

Atrakcija "Centrifuga" na VDNH, Moskva, 1974.

Leon Dubilt/Sputnik

Takšen vrtiljak bi lahko služil kot preizkus za bodoče astronavte. "Centrifuga" je bila ploščad, ki se je vrtela pod kotom, ob njenih stenah pa so stali skrajni ljubitelji adrenalina. Takšnemu vrtiljaku se je bilo bolje izogniti po kosilu.

Vlak smrti, park Gorki, Moskva, 1984.

Arhiv Igorja Stomakina

Od sedemdesetih let prejšnjega stoletja so v ZSSR redno potekale mednarodne razstave vrtiljakov in drugih atrakcij. Japonska je pripeljala vrtiljake v obliki vrtečih se skodelic, Zahodna Nemčija vlak smrti, Češkoslovaška pa je poskrbela za sobo smeha in ostale nenavadne atrakcije in igralne avtomate. Število takšnih, ki so jih želeli obiskati, je bilo seveda neskončno.

Vrtiljak "Kolo", Soči, 1976.

Boris Ušmajkin/Sputnik

Številne atrakcije so po razpadu ZSSR še naprej delovale, vendar jih danes že nadomeščajo nova, bolj tehnološko dovršena zabavišča. Stari sovjetski vrtiljaki pa počasi odhajajo v pozabo.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.