Resnica o Čapajevu: Kako je navadni komandir postal folklorni junak?

Če povprečnemu prebivalcu Rusije ali katerekoli druge bivše sovjetske republike zastavite vprašanje, kdo je bil najbolj legendaren poveljnik Rdeče armade, bo odgovor v večini primerov samo eden – Čapajev. Hkrati vaš sogovornik verjetno ne bo poznal nobenih podrobnosti iz biografije slavnega vojskovodje in skoraj zagotovo si tudi ni ogledal filma o njem, kaj šele da bi prebral roman o življenju Čapajeva.
Vasilij Ivanovič Čapajev je bil velik sovjetski vojskovodja, a ne glede na osebno hrabrost ni izvršil nobenih velikih podvigov. Kako se je torej zgodilo, da je preprost divizijski poveljnik iz časov državljanske vojne postal ne samo vzornik svoji generaciji, ampak je njegovo ime živo še danes, sto let kasneje?

Junak dveh vojn

Slika Čapajev v boju, 1937

TASS

Vojaška pot Vasilija Čapajeva (pravi priimek Čepajev) se je začela na bojišču prve svetovne vojne, med katero se je prebil do čina višjega narednika in bil odlikovan s tremi križci sv. Jurija. Septembra 1917 na predvečer oktobrske revolucije se je pridružil boljševikom.

Divizijski poveljnik Vasilij Čapajev (v sredini), 1918

Sputnik

Po zaslugi svojega »pravilnega« kmečkega izvora, bogatih bojnih izkušenj in sijajnih voditeljskih sposobnosti se je Vasilij Čapajev hitro prebil po karierni lestvici Rdeče armade. V času, ko je divjala državljanska vojna, je prehodil pot od komandirja polka do poveljnika divizije.

Kasneje ga je sovjetska propaganda prikazovala kot elegantnega konjenika. V resnici zaradi rane, ki jo je prejel med prvo svetovno vojno, ni mogel dolgo sedeti na konju in se je raje vozil v avtomobilu ali motociklu s prikolico. Poleg tega tudi ni poveljeval konjenici ampak pehoti.

Spomladi in poleti 1919 je Čapajev sodeloval v bojih proti beli gardi samooklicanega »vrhovnega voditelja Rusije« Aleksandra Kolčaka okoli Povolžja in na Južnem Uralu. Boljševikom je uspelo ustaviti sovražnikovo ofenzivo in zasesti pomembno industrijsko središče Ufa. Deli 25. strelske divizije, ki jim je poveljeval Čapajev, so bili prvi, ki so vstopili v mesto.

Čapajev pa je sodeloval tudi v zadušenju vstaj velikih kmetov proti t. i. prodrazvjorstki – konfiskacijam presežnih prehrambenih proizvodov za potrebe vojske in mestnega prebivalstva. O teh dogodkih se kasneje seveda ni kaj dosti govorilo.

Smrt

Enote 25. strelske divizije prečkajo reko Belo, 1919

TASS

Najskrivnostnejši dogodek v življenju Čapajeva so okoliščine njegove smrti. Vse do danes namreč ni jasno, kako je v bistvu umrl legendarni komandir.

5. septembra 1919 je na tisoče belih kozakov izvedlo drzni napad v zaledje Rdeče armade in nepričakovano napadlo štab divizije, ki ji je poveljeval Čapajev v naselju Lbiščensk (danes vas Čapajev v Kazahstanu). »Pred zoro se je nasprotnik približal Lbiščensku s treh smeri. V četrti (vzhodni) smeri je tekla reka Ural. Telefonske in telegrafske zveze z drugimi enotami in z Uralskom so bile prerezane. Del lokalnih kozakov se je neopaženo po kolovozih prebil v Lbiščensk in začel streljati iz zaledja, da bi zasejal paniko in smrt,« piše v knjigi Čapajev. Oris njegovega življenja ter revolucionarne in vojaške dejavnosti, ki sta jo napisala njegova otroka Aleksander in Klavdija.

Enote Rdeče armade so v napadu utrpele velike izgube. V samem mestu je padlo 1.500 vojakov, nadaljnjih 1.000 pa je padlo v ujetništvo v stepi, ali pa so se v poskusu preboja utopili v Uralu. Po uradni razlagi naj bi prav na ta način tragično umrl tudi znameniti poveljnik – sredi reke naj bi ga prestregla sovražnikova krogla. Po neki drugi razlagi so ranjenega Čapajeva s čolnom prepeljali na nasprotni breg, kjer je podlegel ranam. Obstaja tudi mnenje, da je bil zajet in ustreljen v ujetništvu. Kakorkoli je Vasilij Čapajev že sklenil svojo življenjsko pot, njegovih posmrtnih ostankov niso nikoli našli.

Rojstvo legende

Film Čapajev

Georgij in Sergej Vasiljev/ Lenfilm, 1934/Sputnik

Smrt Čapajeva ni bila nikakršen izjemen dogodek. V državljanski vojni so umirali prav toliko znani poveljniki, ki so zasedali visoke položaje. Leta 1923 pa se je zgodilo nekaj, kar je Vasilija Čapajeva izstrelilo med narodne ikone.

Prav tega leta je namreč o podvigih pogumnega divizijskega poveljnika izšel roman Dmitrija Furmanova Čapajev. Avtor je svojega junaka dobro poznal, saj je bil komisar v 25. strelski diviziji.

Zanimivo je pa to, da Čapajev in Furmanov nista bila ravno najboljša prijatelja. Prav nasprotno, imela sta resen konflikt, ki ga je povzročilo zanimanje Vasilija Ivanoviča za komisarjevo ženo. »Prezirati sem vas začel šele pred nekaj dnevi, ko sem se prepričal, da ste karierist, in ko sem dojel, da je vaša predrznost še posebej velika in žali čast moje žene. Vaše približevanje njej je v meni pustilo določen občutek gnusa. Imel sem občutek, kakor da se je belemu golobu približala žaba.« Takole je Furmanov v pismu pisal Čapajevu.

Malo pred pokolom v Lbeščensku je Furmanov zapustil divizijo (in si s tem rešil življenje). Obstajajo pričevanja, da sta se pred njegovim odhodom pobotala, in junaški prikaz Čapajeva v pisateljevi knjigi to potrjuje.

Poveljnik 25. strelske divizije Vasilij Čapajev (s povezo na glavi) in komisar Dmitrij Furmanov (levo od njega) med poveljniki in komisarji Rdeče armade po zavzetju Ufe, 1919

Sputnik

Zavoljo blagozvočnosti je Furmanov v romanu spremenil črko v priimku Vasilija Ivanoviča in iz Čepajeva napravil »Čapajeva«. Novi priimek se je tako zasidral med ljudmi, da je bil nato tudi uradno potrjen. Celo poveljnikova otroka sta morala zamenjati dokumente in se navaditi na nov priimek.

Ljubljenec naroda

Na novo, še višjo stopničko priljubljenosti, je Čapajeva dvignil istoimenski film iz leta 1934, posnet po romanu Furmanova, ki sicer umrl že leta 1926 in ni dočakal premiere.

Film Čapajev

Georgij in Sergej Vasiljev/ Lenfilm, 1934/Sputnik

Že v fazi pisanja scenarija se vmešal Stalin in osebno naročil, naj se vanj vnese romantično zgodbo med zaupnikom Čapajeva Pjotko in soborko Anko.

Stalin je zavestno pripomogel h grajenju kulta iz padlih v državljanski vojni. Proslavljati tiste, ki so preživeli, ni bilo logično, saj bi lahko postali konkurenti v notranjem boju za oblast (in mnogi so tudi izginili med stalinskimi političnimi represijami). Mrtvi pa kakopak niso predstavljali nobene nevarnosti.
Film je bil neverjetno uspešen. V nekaj letih predvajanja na velikih platnih si ga je ogledalo več kot 40 milijonov ljudi. Sam Stalin si je Čapajeva ogledal 38 krat.

Med drugo svetovno vojno je postal Vasilij Ivanovič eden glavnih likov sovjetske propagande. Na enem izmed plakatov, na katerem je bil upodobljen, je pisalo »Trdo se borimo, besno udarjamo, vnuki Suvorova, otroci Čapajeva!«

Leta 1941 je bil posnet kratkometražni film Čapajev z nami, v katerem poveljniku kljub vsemu uspe preplavati reko Ural. Po prihodu na kopno se sreča z borci Rdeče armade iz časa druge svetovne vojne in jih v čustvenem nagovoru pozove, da udarijo proti sovragu.

Junak mnogih šal

»Trdo se borimo, besno udarjamo, vnuki Suvorova, otroci Čapajeva!«

Kukriniksi/Založba Gosplanizdat/Sputnik

Z leti je podoba Čapajeva izgubila svojo veličino in gledalci niso več jokali ob gledanju prizora, kjer junak umre.

Obenem pa se je lik Vasilija Čapajeva trdno zasidral v ljudski folklori. Postal je junak številnih šal, kjer se znajde v komičnih situacijah z zvestim zaupnikom Petjo in vojakinjo Anko. V tem humorističnem stilu je zaživel tudi v mnogih računalniških igrah.

Petja in Vasilij Ivanovič 2: Sodni dan

SKIF, 1999/Sputnik

A podoba Čapajeva kot narodnega junaka se pojavlja tudi v bolj resnih scenah. Slavni poveljnik je eden od glavnih likov v kultnem sodobnem filozofskem romanu Viktorja Pelevina Čapajev in praznota.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.