Grški zgodovinar Polibij iz 2. stoletja pr. n. š. omenja, da so Grki s svojih kolonij ob severnih obalah Črnega morja, torej iz dežele Skitov, današnje južne Rusije in Ukrajine, izvažali "luksuzna blaga: med, vosek, soljeno ribo". Med in vosek sta bila prva "luksuzna" blaga, ki so ju proizvajale ruske regije.
Najboljše ruske čebele so bile evropske (ali nemške) temne čebele, ki so živele v ruskih gozdovih in v naravnem okolju nepremično ostajale znotraj panjev po 5-6 mesecev, kolikor traja zima v Rusiji. Ogromni ruski gozdovi so gostili nešteto čebeljih kolonij, ki so proizvajale med in vosek.
Zgodovinarji pravijo, da so Rusi proizvedli na milijone kilogramov medu letno. Med in vosek so pridobivali iz votlin v deblih. Ruski diplomat Dmitrij Gerasimov (1465 – 1536) je Evropejce navdušil z zgodbami o tlačanu, ki naj bi splezal v veliko votlo drevo in se pogreznil do vratu v med.
Kaj pa dejanski podatki? Ti so razpršeni, a impresivni. V 16. stoletju si je samo samostan sv. Sergija lastil 1.500 dreves, pri čemer je posamezno drevo proizvedlo okoli 1,3 kg medu letno - vsega skupaj je bilo tako torej 73 ton. V tistih časih je Rusija izvažala po 815 ton medu letno. Izvoz se je počasi zmanjševal do 19. stoletja, ko so se razširili leseni panji in proizvodnja medu ni bila več odvisna od pridobivanja iz narave.
Medtem ko se je izvoz medu manjšal, so na mednarodni trg vstopila druga ruska blaga. Z osvajanjem Sibirije so prišla nova ozemlja, primerna za lov na sobolje. Severno sibirski sobolj je bil precej dražji od tega, ki so ga lovili na Uralu v osrednji Rusiji. V 16. stoletju je bil kožuh sobolja vreden en rubelj, enako kot na primer ena krava. Kožuh črnega sobolja s sivimi progami je bil vreden 5 rubljev, in to v času, ko je konj stal dva rublja. Kožuh srebrne lisice je stal 8-10 rubljev – toliko kot pet konjev. Za izdelavo enega imenitnega plašča je bilo potrebnih do 30 lisic, za kar ste lahko kupili že celo majhno vas.
Povpraševanje po sibirskem krznu je bilo v Evropi in Aziji, še posebej pa na Kitajskem neizmerno. Leta 1660, na vrhuncu trgovine s kožuhovino, se je v rusko državno blagajno steklo 660.000 rubljev, samo na račun trgovanja s soboljevimi in drugimi dragocenimi kožuhi. To je takrat pomenilo kar polovico celotnega državnega proračuna. Lovili pa niso le sobolje in srebrne lisice, ampak tudi veverice, kune in kasneje v 18. in 19. stoletju, v Pacifiku in ob aljaški obali, še morske vidre. Sredi 19. stoletja je Rusija nehala izvažati kožuhe, saj so bile živali malodane iztrebljene. Na tej točki je na pomenu začelo pridobivati žito.
Rusija je tradicionalno pridelovala žito v stepah severno od Črnega morja, kjer so bili najboljši pogoji za vzgojo in žetev žitaric. S širitvijo ruskega državnega ozemlja so se kmetje naučili vzgajati žita tudi v bolj severnih območjih. A redne, predvidljive pridelave ni bilo vse do 15. stoletja, ko so se ruske dežele združile in so prenehali vpadi nomadskih ljudstev. Pogoji za masovni izvoz so bili izpolnjeni šele v 19. stoletju.
Glavni razlog za razmah izvoza žit sredi 19. stoletja je bil razvoj železnice v Rusiji. Železnica je zamenjala transport s konji, in ker so konji potrebovali seno, je bilo ogromno ozemlja do takrat namenjenega za pašo. S pojavom železnice so bila ta ozemlja sproščena za vzgajanje pšenice. Pred vlaki so glavni delež javnega transporta opravljali kočijaži, t. i. jamščiki, zato so bili konji večinoma uporabljeni na cestah. Ko pa je bilo zgrajeno železniško omrežje, so tlačani začeli konje uporabljati primarno kot vlečne živali – za pluženje in gnojenje prsti – kar je dodatno prispevalo k povečanju proizvodnje žita. Železnica je nato transport žit dvignila na povsem novo stopnjo.
Delež izvoza žit v skupnem izvozu se je s 30 % v zgodnjih šestdesetih letih 19. stoletja povečal na 47 % proti koncu 19. stoletja. Leta 1914 je Ruski imperij pridelal 92,5 milijona ton žit, od česar je šlo 10,6 milijona ton za izvoz, s čimer je Rusija postala vodilna izvoznica žita.
Konoplja (industrijska za proizvodnjo jader in ladijskih vrvi) je bila eden od glavnih ruskih izvoznih artiklov v 18. in 19. stoletju. Pridelava konoplje je bila v razcvetu v zgodnjem 18. stoletju, ko je Peter Veliki stimuliral razvoj ruske mornarice. Flota je potrebovala jadra in vrvi, zato je 13. decembra 1715 car Peter izdal ukaz "O povečanju pridelave lanu in konoplje", ki je nalagal, da se morata omenjeni poljščini pridelovati "v vseh gubernijah", in da je treba tlačane naučiti, kako se ju prideluje in spravlja.
Leta 1715 je po zaslugi Petrove pametne cenovne politike Velika Britanija začela uvažati rusko konopljo. Do konca 18. stoletja so Britanci konopljo uvažali izključno iz Rusije (96 % britanskih vrvi je bilo narejenih iz ruske konoplje). Na koncu 18. stoletja je konoplja znašala 40 % celotnega ruskega izvoza, v začetku 19. stoletja pa so v Evropi za proizvodnjo ladijskih vrvi začeli uporabljati juto. Rusija je s proizvodnjo konoplje nadaljevala in proti koncu 19. stoletja je proizvajala 140.000 ton konoplje (40 % celotne evropske proizvodnje). A s pojavom parnikov in uporabo kovinskih vrvi se je potreba po konoplji zmanjšala in na začetku 20. stoletja je izvoz te surovine drastično upadel.
Lanena vlakna so bila tradicionalni ruski izvoz. Prva omemba proizvodnje lanu in njegovega izvoza sega vse do 11. stoletja, ko sta z lanenimi izdelki v Evropi trgovala Novgorod in Pskov.
Proizvodnja lanu se je s carjevim ukazom iz leta 1715 še povečala. Najprej so izvažali samo lanene izdelke, sredi 18. stoletja pa je proizvodnja omogočila tudi trgovanje z lanenimi semeni. Leta 1764 je bila umaknjena prepoved prodaje lanenih semen v tujino za setev in proizvodnjo lanenega olja. Proizvodnja lanu je v bila v 19. stoletju v razcvetu. Po zaslugi industrijskega razvoja med leti 1830 in 1840 je Rusija postala vodilni evropski proizvajalec lanu; od skupno 347.000 ton proizvedenega lanu v Evropi, ga je 196.000 ton prišlo iz Rusije.
Povpraševanje se je povečevalo, z njim pa proizvodnja. Po odpravi tlačanstva v Rusiji in uvedbi strojnih mlinov se je s proizvodnjo začelo ukvarjati vse več kmetov. Leta 1861 je Rusija izvozila 66.200 ton lanu, leta 1900 – 190.000 ton, leta 1913 pa že 352.000 ton. V tistem obdobju je Rusija pokrivala kar 80 % vse svetovne proizvodnje lanu.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
