Najstrožje varovana skrivnost: Stalinov dvojnik živi še danes

Stalin je imel že tri dvojnike, preden je njegov uradni dvojnik postal Feliks Dadajev, mladenič iz neke dagestanske vasi. Na idejo po potrebi dvojnikov je prišel general nikolaj Vlasik že tekom dvajsetih let, ko je bil na čelu posebne varnostne službe v Kremlju. Tam so bili mnenja, da ni varno, da se Stalin osebno pojavlja na delavskih mitingih, saj je imel mnogo sovražnmikov.

arhiv

Skrbi so se potrdile za upravičene. Prvi dvojnik, neki Rašidov s Kavkaza, je umrl v eksploziji bombe, v trenutku, ko je čez Rdeči trg peljal "Stalinov" avtomobil. Dadajev je imel mnogo več sreče. Svojo skrivnost je hranil 55 let in o njej ni govoril niti članom lastne družine. Možakar živi še danes in je pred kratkim dopolnil okroglih sto let!

Razglašen za mrtvega

Dadajev se je rodil leta 1920 v vasi Kazi-Kumuh visoko v dagestanskih gorah. V otroštvu je bil pastir, nato pa se je začel zanimati za zlatarstvo. Čutil je tudi veliko strast do plesa. Ko je prispel v mesto Grozni, je začel obiskovati plesni tečaj, nato pa se je z družino preselil v Ukrajino in se zaposlil v državnem ansamblu.

arhiv

Dvajsetletni Dagestanec je takrat ustvaril velik vtis na mnoge. Znal je plesati, žonglirati, kazati trike, bil je dober igralec in, kar je najpomembneje, bil je precej podoben Stalinu.

"V mladosti sem neverjetno spominjal na voditelja. Tako dobro, da so me v vasi pogosto zafrkavali in klicali Soso [Josif v gruzijščini]. Delal sem se, da se jezim, a globoko v sebi sem čutil ponos, da spominjam na velikega očeta narodov," pravi Dadajev.

Ko se je začela vojna, je bil Dadajev poslan na fronto v koncertno brigado, da bi vojakom dvignil moralo. Zanj so kmalu izvedeli tudi generali. Ko je bil v neki bitki huje ranjen in razglašen za mrtvega, pa se je zanj začel zanimati NKVD (Narodni komisariat za notranje zadeve). "V bolnišnico je prispelo sedem trupel, vendar se je izkazalo, da sta dva še živa! Eden od njiju sem bil jaz." Napaka je bila odkrita prepozno, saj je bila družini Dadajeva že poslana vest o njegovi smrti, tako da so bili njegovi bližnji po koncu vojne prepričani, da je umrl na fronti.

Čekistom je to "izginotje" odgovarjalo. Po nekem nastopu leta 1943 so do Dadajeva pristopili ljudje v civilu in ga skrivoma odvedli v Moskvo. Nastanili so ga v neko vikendico izven mesta, ga dobro nahranili in mu pojasnili, kaj se od njega pričakuje. Za začetek, da se namesto Stalina pojavi na določenem mestu in privleče pozornost, na primer, da odide iz Kremlja in sede v avto.

Maskiranje

Josif Stalin izstopa iz svojega avtomobila Packard 12 letnik 1937, konec štiridesetih let

Getty Images

"V vsakem pogledu sem izgledal kot Soso! Bil sem enake višine, imel sem isti glas in isto obliko nosu. Samo ušesa so mi predelali, da so izgledala kot voditeljeva. Postopek ni bil zahteven – nalepili so mi dodatek iz kožne barve, da so poglobili uhelj. Nato so dodali razne ušesne neravnine, lepljene dele pa prekrili s pudrom in ušesa tovariša Stalina so bile nared," se spominja Feliks Dadajev.

Zrediti se je moral za 11 kilogramov, da bi mu bil podoben tudi po stasu, umetno pa so mu morali tudi nekoliko porumeniti zobe (Stalin je namreč veliko kadil, Dadajev pa ne). Nekaj mesecev je moral pod nadzorom NKVD in učitelja igre vaditi Stalinovo mimiko, intonacijo in kretnje do najmanjših podrobnosti. V ta namen si je ure in ure ogledoval filmsko kroniko s prizori, kjer je bil prikazan voditelj. A obstajala je ena velika diskrepanca  - dvojnik je bil skoraj štirideset let mlajši od svojega "originala".

Josif Stalin v spremstvu tajnega agenta

Getty Images

"V tistih časih še ni obstajala takšna plastika kot danes. Urejal me je ličilec, ki pa ni mogel biti ob meni vsak dan. Zato sem se naučil, da si sam naredim brazgotine [Stalinov obraz je bil od otroštva prekrit z brazgotinami, ki so ostale po prebolelih črnih kozah]. Najprej sem na obraz nanesel rjavi ton, iste barve kot takrat, kadar koža porjavi na soncu, nato pa sem s pomočjo navadne ženske ščetke s kovinskimi iglicami odtisnil "koze". Ko se je maska posušila, sem na vse to nanesel še puder. Tako sem preživel ves dan, zvečer pa sem ga umil," razlaga Dadajev.

Samo najožji krog ljudi je vedel, da obstaja dvojnik. Dadajev je podpisal dokument o ohranjanju tajnosti informacije, navezovanje stikov z družino in sorodniki mu je bilo prepovedano.

Tarča za atentatorje

Dvojnik je zlahka izvedel prvo fazo, nato pa je dobil nalogo, da se pojavi javno v krogu partijskih tovarišev.

Feliks Dadajev, narodni umetnik Dagestana med podelitvijo nagrade Konkordija. Moskva, 2014

Pavel Smjertin/TASS

V svoji avtobiografski knjigi z naslovom Država estrade je Dadajev zapisal:

"Najpomembneje je bilo, da se potrudim pri prvem poskusnem srečanju (s člani vlade), da sem tiho, kakor da voditelj ne bi bil preveč razpoložen za pogovor, ali pa da, v kolikor bi situacija nanesla tako, da bi vseeno moral nekaj povedati, to opravim z lakonskimi odgovori in seveda z glasom Josifa Visarionoviča. To je bila najlažja naloga."

Nato so Dadajevu zaupali izvedbo uradnih Stalinovih sprejemov, srečanja s tujimi delegacijami, scene v filmskih kronikah, branje govorov na radiu, sprehode in pojavljanje na Leninovem mavzoleju med paradami na Rdečem trgu … Nihče od prisotnih ni opazil nič posebnega. Kasneje se je izkazalo, da je v mnogih knjigah in časopisih, kjer je bil Stalinov portret, to v resnici Dadajev.

Najodgovornejša naloga dvojnika je bila, da odigra odhod sovjetskega voditelja v Teheran na srečanje trojice voditeljev leta 1943.

"V načrtu je bilo, da se pripravi dve letali, od katerih bo eno pritegnilo pozornost. In jaz sem pri tem sodeloval. Preurejen v Stalina sem ob določenem času sedel v avtomobil in se skupaj z varnostniki odpeljal do letališča. To je bilo izvedeno zato, da bi Stalin (v resnici njegova kopija, jaz) pristal v vidnem polju [tujih obveščevalnih služb]," pravi Dadajev. Sam ni poletel v Teheran, prispel je samo do letališča. Prav tam pa je prišlo do poskusa atentata.

Feliks Dadajev, generalpodpolkovnik, akademik, profesor, narodni umetnik ZSSR in Dagestana med tiskovno konferenco ob 31. obletnici černobilske katastrofe.

Aleksander Natruskin/Sputnik

Dadajev se je samo enkrat osebno srečal s Stalinom. To srečanje je trajalo kvečjemu pet minut v voditeljevi sprejemni sobi, a je bil dvojnik tako nervozen, da se skoraj ničesar ne spominja: "Razen nasmeška Josifa Visarionoviča, kakor se mi je takrat zazdelo, in počasnega kimanja z glavo v znak odobravanja, si nisem ničesar zapomnil."

Po Stalinovi smrti ni bilo več potrebe po dvojniku, zato je Dadajev nadaljeval z igro. Prirejal je humoristične točke. Vsi podatki o dvojniku so bili hranjeni v strogi tajnosti do leta 1996. Hranjeni so bili v osebnem dosjeju v tajni kartoteki KGB-ja. Ko je bil s teh dokumentov umaknjen pečat državne tajnosti, so bili podatki objavljeni, vendar še celo po tolikih letih Dadajev trdi, da vsega ne more izdati. V svoji avtobiografski knjigi je vlogi dvojnika posvetil samo eno poglavje.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.