Kako so sovjetski arhitekti oblikovali svetlo proletarsko prihodnost (FOTOZGODBA)

Prva leta po revoluciji so potekala pod geslom osvoboditve: od vsakdanjega suženjstva, od carskega zatiranja, od starega režima. Takratni arhitekti so razmišljali o idealnih hišah in celih mestih, prilagojenih novemu načinu življenja proletariata. S tem avantgardnim valom se je pojavila posebna smer - "proletarska klasika" (njeno drugo ime je bilo "rdeča dorika" oz. rdeč dorski slog), ki je združevala elemente takrat modernega konstruktivizma in klasične antične arhitekture. Ta slog je vplival na nastanek "stalinističnega imperija".

Revolucionarna arhitektura

Stavba društva Dinamo v Moskvi.

Ludvig14 (CC BY-SA 4.0)

"Oče" novega trenda je bil sovjetski arhitekt Ivan Fomin (1872-1936), ki mu je uspelo zgraditi neoklasične palače v času carskega režima. Poletna rezidenca diplomata Aleksandra Polovcova v Sankt Peterburgu po njegovem projektu z grškimi portiki in širokim stebriščem velja za temelj tega sloga v Rusiji. V letih revolucije pa je klasični grški in rimski slog prilagodil lakoničnim konstruktivističnim konstrukcijam.

Eno njegovih najbolj znanih del v Moskvi je bila stanovanjska zgradba društva Dinamo na ulici Bolšaja Lubjanka (1928-1931), zgrajena v sodelovanju z Arkadijem Langmanom (avtorjem stavbe Državne dume). Po eni strani ta hiša predstavlja konstruktivizem, značilen za tisti čas: okrogla okna ob oknih, stroge geometrijske linije. Toda na fasadah lahkon opazimo vrste parnih stebrov brez podstavka - klasičen primer starodavnega dorskega sloga.

Vrt parter pred Smolnim.

Sergej Ermohin/TASS

Od leta 1919 je Fomin vodil razvojni program Petrograda (današnjega Sankt Peterburga) in prinašal svoje ideje za prenovo klasike. Skupaj s študentom Levom Rudnеvom (avtorjem stavbe Moskovske državne univerze) se je ukvarjal z načrtovanjem Marsovega polja, spomina na žrtve revolucije. Pred inštitutom Smolni (danes je to rezidenca guvernerja Sankt Peterburga) stoji parter, ki sta ga zgradila Vladimir Ščuko in Vladimir Gelfreih (bodoča ideologa "stalinistične arhitekture"). To sta pravzaprav dve visoki propileji iz petih stebrov - vhodna vrata, značilna za starogrško arhitekturo. Na propilejah je z zlatimi črkami zapisano "Delavci vseh držav, združite se!" in "Prvi svet proletarske diktature."

Zgradba Ruskih železnic v Moskvi.

Aleksej Majšev/Sputnik

Tudi starejše zgradbe so bile obnovljene v revolucionarnem slogu. Stavba pisarne Ruskih železnic ob podzemni postaji Krasnije vorota (Rdeča vrata) je bila zgrajena sredi 18. stoletja za dvorno kancelarijo, vendar jo je Fomin v tridesetih letih 20. stoletja spremenil v suprematistično lokomotivo in fasadi dodal lakonične stebre.

Vzorno proletarsko mesto

Tekstilni inštitut, Ivanovo.

Vladimir Smirnov/TASS

Ivanovo, ruska tekstilna prestolnica, je postalo mesto, kjer so Fominove ideje uresničevali v največjem obsegu. Zaradi velike količine napredne avantgardne arhitekture mu pravijo zgledno proletarsko mesto: tukaj najdemo hiše komune, hiše metafore (v obliki ptice, drevesa, podkve) in seveda "proletarsko klasiko". Tudi izobraževalne ustanove v mestu so bile zgrajene po Fominovem projektu.

Univerza za kemijsko tehnologijo Ivanovo.

Aleksej Beloborodov (CC BY-SA 4.0)

Med njimi so Univerza za za kemijo in kemijsko tehnologijo, Univerza za energetiko in Tekstilni inštitut. Vse zgradbe izobraževalnih ustanov tvorijo sprednje dvorišče, s svojimi robovi pa segajo na prospekt. V notranjosti so izdelane zelo lakonično, brez posebnih okraskov, toda fasade so okrašene s stebri v antičnem slogu.

Območna znanstvena knjižnica, Ivanovo.

Pericluss

Na dvorišču izobraževalnih ustanov stoji tudi Območna znanstvena knjižnica Ivanovo, zgrajena v istem slogu. Tako je Fomin ustvaril celo univerzitetno četrt.

Prve postaje podzemne železnice

Postaja Krasnije vorota.

Denis Voronin/Agencija Moskva

V slogu "proletarske klasike" niso bile zgrajene samo stavbe, temveč tudi moskovski podzemni postaji Krasnije Vorota (1935) in Teatralnaja (1938). Ti dve postaji odlikujejo masivni stebri in oboki.

Postaja Teatralnaja.

Nikolaj Galkin/TASS

Avtor obeh projektov je bil Ivan Fomin, toda "Teatralnajo" (takrat se je imenovala "Ploščad Sverdlova") ​​je dokončal njegov študent Leonid Poljakov.

Ideologi "rdečega dorskega sloga" so verjeli, da bi morala nova sovjetska arhitektura temeljiti na klasični, vendar veliko bolj stroga in brutalnejša. Sredi tridesetih let 20. stoletja so se arhitekti, tudi Fominovi privrženci, obrnili k neoklasicizmu in stavbam dodali nekaj gracioznosti. V Sovjetski zvezi se je takrat začela doba veličastne "stalinistične arhitekture".

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.