Kako je najljubša pevka Nikolaja II. postala sovjetska vohunka

Spoštovani bralci! 

Naša spletna stran je na žalost blokirana na območju Slovenije, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:

• Naročite se na naš Telegram kanal
• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

"S svojo tipično rusko lepoto in bistroumnim talentom je navdušila vse, od monarha do njegovega zadnjega podložnika," je o Nadeždi Vasiljevni Plevicki, eni najbolj priljubljenih in iskanih pevk v ruskem imperiju v začetku 20. stoletja, govoril slikar Aleksander Benois.

Ko je uživala v svojem boemskem življenju, ljubezni in navdušenju vojske oboževalcev, med katerimi je bil tudi sam car Nikolaj II., si niti ni mogla predstavljati, da se bo nekega dne ukvarjala z zbiranjem obveščevalnih podatkov in celo z ugrabitvami.

Kurski slavček

Nadežda Plevicka (rojena Vinnikova), rojena v preprosti kmečki družini v Kurski pokrajini, se je zaradi svoje izjemne nadarjenosti in delovne sposobnosti prebila skozi najboljše gledališke odre v državi. Ruske ljudske pesmi, ki jih je prepevala z neverjetnim mezzosopranom, so postale pevkin simbol.

Nadežda Plevicka

Fine Art Images/Heritage Images/Getty Images

Gledališki kritik Aleksander Kugel, ki se je udeležil koncerta Nadežde Vasiljevske v Kislovodsku, je takole opisal svoja čustva: "Ko je Plevicka pela, je nenadoma prišla svežina, zapihal je veter s polj, zadišalo je po zreli rži, plavice so se obarvale modro in zdelo se je, da zemlja diha s polnimi pljuči... Ob poslušanju mi je šlo na jok."

Na posebno povabilo je pevka nastopila tudi za kraljevo družino. Po koncertu je k njej pristopil Nikolaj II. in dejal: "Danes sem vas poslušal z velikim veseljem. Povedali so mi, da se nikoli niste učili petja. Ni se vam treba učiti! Ostanite takšni, kot ste. Slišal sem že veliko učenih slavčkov, vendar so peli za uho, vi pa pojete za srce." Monarh si je položil roko na srce in dodal: "Najpreprostejša pesem v vaši izvedbi postane pomembna in prodre do sem."

Javna domena

Med prvo svetovno vojno je "kurski slavček" (kot jo je imenoval car) odšla na fronto, kjer je služila kot medicinska sestra v bolnišnici in tudi vzdrževala moralo vojakov z dobrodelnimi koncerti pred njimi. Za svoje nesebično delo je Plevicka prejela red svete Ane.

V izgnanstvu

Vihar državljanske vojne, ki je zajel Rusijo, slavne pevke ni pustil na cedilu. Plevicka je bila sprva na sovjetskem ozemlju in je nastopala za vojake Rdeče armade, po naključju pa se je znašla v taborišču belih, kjer je našla novo ljubezen - mladega generala po imenu Nikolaj Skoblin.

Portret Nadežde Plevicke.

Filip Maljavin

Skupaj z njim je po zmagi boljševikov zapustila Rusijo. Zakonca sta se preselila v Francijo in sta veliko potovala po Evropi in ZDA, kjer je Nadežda Vasiljevna uspešno koncertirala za ruske izseljence, nostalgične po izgubljeni domovini.

Vendar je bilo njeno občinstvo zelo omejeno, tuje publike pa ruske ljudske pesmi sploh niso zanimale. Zato so se začele kopičiti finančne težave. Takrat se je na obzorju priročno pojavila sovjetska obveščevalna služba.

Rdeči slavček

Javna domena

Predhodnica KGB, Združena državna politična uprava (OGPU), je Nikolaja Skoblina in njegovo ženo spremljala že dlje časa. Dejstvo je, da je general zasedal enega od ključnih položajev v tako imenovani "Ruski vsevojaški zvezi" (ROVS) - največji belogardistični organizaciji, ki je sodelovala v boju proti Sovjetski zvezi.

2. septembra 1930 je zakonca obiskal Skoblinov soborec Peter Kovalski, ki se je v državljanski vojni boril za bele, zdaj pa je pod psevdonimom "Silvestrov" delal za OGPU. On je tudi zaposlil obupani par, jima obljubil amnestijo in možnost vrnitve v ZSSR, kjer bi eden od njiju dobil dober položaj v Rdeči armadi, drugi pa sijajno pevsko kariero.

Nadežda Plevicka in Nikolaj Skoblin.

Javna domena

General in njegova žena, v Moskvi znana kot "kmet" in "kmetica", sta ob velikodušnem plačilu svojih novih skrbnikov Sovjetski zvezi sedem let zagotavljala dragocene informacije o dejavnostih ROVS. Po njuni zaslugi je KGB med drugim lahko nevtraliziral 17 agentov te organizacije v ZSSR in identificiral 11 skrivnih hiš v Moskvi, Leningradu (današnjem Sankt Peterburgu) in na Južnem Kavkazu.

Najpomembnejši primer "kmetov" je bilo sodelovanje pri ugrabitvi generala Jevgenija Millerja, vodje ROVS, ki so ga odpeljali v Moskvo in kmalu usmrtili. Prav Skoblin je bil tisti, ki je 22. septembra 1937 svojega šefa odpeljal na usodno srečanje z dvema uslužbencema nemškega veleposlaništva (emigranti so se odločili staviti na Tretji rajh, zaradi česar je Sovjetska zveza morala aktivneje ukrepati proti njim), ki sta se izkazala za sovjetska agenta.

Jevgenij Miller

Javna domena

Miller je bil zelo sumljiv do svojega tesnega sodelavca in na mizi pustil listek, na katerem je zapisal kraj in čas srečanja ter dodal: "Datum je dogovorjen na Skoblinovo pobudo. Morda gre za past."

Ko je general izginil, so policisti ROVS prišli po najverjetnejšega storilca incidenta, vendar jim je uspel pobegniti tik pred nosom. S pomočjo Sovjetske zveze je bil Nikolaj Skoblin prepeljan v Španijo, kjer je kmalu skrivnostno in brez sledu izginil v kaosu brutalne državljanske vojne.

Kurski slavček je morala poskrbeti za oba. 24. septembra jo je aretirala francoska policija. Kljub temu da so med preiskavo v njeni domači bibliji našli šifrirno tabelo, krivde ni priznala.

Javna domena

Nadežda Plevicka je bila obtožena "sodelovanja pri ugrabitvi in nasilju nad generalom Millerjem" ter vohunjenja za Sovjetsko zvezo. Obsojena je bila na 20 let zapora, takratni francoski predsednik Albert Lebrun pa je ni želel pomilostiti.

Pevka je kazen prestajala v zaporu v Rennesu, ko so Francijo zasedle nemške enote. 1. oktobra 1940 je nenadoma umrla v 56. letu starosti, verjetno s pomočjo nacistov, ki so skrbno preučili njeno osebno kartoteko.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.