Kdo je leta 1812 požgal Moskvo?

Spoštovani bralci! 

Naša spletna stran je na žalost blokirana na območju Slovenije, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:

• Naročite se na naš Telegram kanal
• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

"Bilo je ognjeno morje, nebo in oblaki so se zdeli v plamenih, gore rdečega vrtinčastega plamena, kot veliki morski valovi, ki so se nenadoma dvignili v plameneče nebo in nato padli v ognjeni ocean. To je bil najbolj veličasten in strašljiv prizor, kar jih je človeštvo kdajkoli videlo." Tako je Napoleon Bonaparte opisal požar, ki je zajel Moskvo 14. septembra 1812, na dan, ko je Velika armada zasedla starodavno rusko prestolnico.

Požar je uničil šest od devet tisoč hiš, skoraj polovico cerkva v mestu, univerzo z edinstvenimi arhivi in dvorce z zbirkami neprecenljivih umetnin. Pri tem je umrlo več kot dva tisoč hudo ranjenih ruskih vojakov, ki jih ni bilo mogoče evakuirati. Po tedanjih navadah so bili prepuščeni oskrbi sovražnika.

Požar je divjal pet dni, ponekod pa je tlel vse do odhoda Francozov iz mesta konec oktobra. Obe strani sta se nemudoma obtožili za barbarstvo, toda kdo je bil pravi krivec?

Divji Rusi?

Požar v Moskvi med 15. in 18. septembrom 1812, ko Napoleon zavzame mesto

Aleksej Smirnov

"Požari v mestu kar naprej izbruhujejo in zdaj je jasno, da vzroki zanje niso naključni," se spominja Cesar Logier, častnik Velike armade: "Izkazalo se je, da so požigalci delovali po naročilu Rostopčina in načelnika policije Ivaškina. Večina aretiranih se izkaže za policijske agente, preoblečene v kozake, zapornike, uradnike in klerike ... Tiste, ki jih ujamejo na kraju dogodka, takoj ustrelijo."

Francozi so za glavnega krivca tragedije označili moskovskega general-guvernerja Fjodorja Rostopčina. Philippe-Paul de Ségur, ki je bil v Napoleonovem spremstvu, je zapisal, da so bile po njegovem ukazu izdelane številne rakete in druge vnetljive snovi: "Moskva naj bi se spremenila v velikanski peklenski stroj, katerega nenadna nočna eksplozija bi pogoltnila imperatorja in njegovo vojsko."

Mestni guverner je pogosto čustveno izražal, da bi Moskvo raje uničil, kot pa jo prepustil sovražniku. V avgustovskem pismu knezu Petru Bagrationu je zapisal, da bo v primeru prihoda sovražnika ljudstvo "mesto spremenilo v pepel, Napoleon pa bo namesto plena dobil mesto, kjer je bila prestolnica (se nanaša na staro prestolnico; takrat je bil Sankt Peterburg aktualna prestolnica cesarstva [op. Russia Beyond]). Ni nerazumno, da ga o tem obvestimo, da ne bo mogel računati na milijone in zaloge kruha, saj bo našel oglje in pepel."

Rostopčin je demonstrativno požgal svoje posestvo Voronovo blizu Moskve, v zadnjem trenutku pa je ukazal tudi, naj zažgejo zaloge hrane "čim bolj na očeh sovražnika" (Francozi so večinoma takoj pogasili te zaloge). Vendar pa je lahko general-guverner tak korak, kot je popolno uničenje mesta, storil le po neposrednem ukazu vrhovnega poveljnika ruske vojske Mihaila Kutuzova ali samega imperatorja Aleksandra I. Toda dokumentov, ki bi vsebovali takšne odredbe ali poročila izvršiteljev, ni.

Moskovska policija ni imela ne časa ne priložnosti za sabotažo. Takoj po posvetu v vasi Fili 13. septembra, na katerem je poveljstvo sklenilo zapustiti Moskvo, je Kutuzov prosil Rostopčina, naj "z istim adjutantom Montresorjem pošlje čim več policistov, ki bi lahko vojsko vodili po različnih poteh do Rjazanske ceste", torej naj vojsko, ki so ji bili Francozi dobesedno za petami, umakne skozi mesto v jugovzhodni smeri.

Poleg tega se je Rostopčin dobro zavedal, da v mestu ostaja na tisoče ranjenih ruskih vojakov, ki bi jih v primeru splošnega požara neizogibno doletela smrt. Nazadnje se je tako tudi zgodilo.

Podli Francozi?

Požar v Moskvi (1812) Pijani Francoski vojaki

Javna domena

Ruska stran pa je krivdo za tragedijo v Moskvi pripisala Francozom. Že v oktobrskih vladnih poročilih so omenjeni kot "podli požigalci", požig pa je opisan kot delo norih oseb.

Ko je ruska vojska leta 1814 vstopila v francosko prestolnico, je diplomat Semjon Voroncov izjavil: "Nas imajo za barbare, medtem ko Francozi iz neznanih razlogov veljajo za najbolj izobražene ljudi. Oni so požgali Moskvo, mi pa smo ohranili Pariz."

V enem od pisem Voroncovu je Rostopčin zapisal, da je Napoleon "izdal mesto ognju, da bi imel izgovor za njegovo ropanje". "Bonaparte mi je, da bi svoje zločine pripisal drugemu, podelil naziv požigalca in mnogi mu verjamejo," je zapisal v drugem sporočilu.

Vendar francoski imperator ni imel razloga, da bi požgal mesto, v katerem je bila nastanjena njegova številna vojska. Poleg tega je osebno sodeloval pri gašenju požarov in sam skoraj umrl v požaru.

Vzrok za tragedijo bi lahko bilo divje roparsko početje vojakov "Velike armade". Po besedah enega od Francozov, ki so prišli v Moskvo, "so ropali in izvajali vse vrste nasilja; mnogi so svoj pohlep plačali z življenjem: več kot 6000 vojakov se je zadušilo z dimom hiš, ki so zagorele, potem ko so vdrli vanje, da bi ropali".

Celo isti de Segueur je, preden so Francozi ujeli in ustrelili "moške z zverinskimi obrazi, pokritimi s cunjami" in oborožene z baklami, za nesrečo krivil svoje rojake: "Večini se je zdelo, da je bil vzrok požara pijanost in razuzdanost naših vojakov in da je močan veter le podžgal plamene. Sami smo se gledali z nekakšnim odvratnim občutkom. Prestrašil nas je krik groze, ki mora odmevati po vsej Evropi. Približali smo se drug drugemu, bali smo se dvigniti oči in se dušili ob tej strašni katastrofi: omadeževala je našo slavo, ogrožala je naš obstoj zdaj in v prihodnosti; odslej smo bili vojska zločincev, ki jih bosta obsodila nebo in civilizirani svet."

Skupna krivda

Viktor Mazurovskij

Pričevanja sodobnikov so polna nasprotujočih si poročil o krivdi ene ali druge strani za dogajanje v Moskvi. Tudi zgodovinarji, ki se prepirajo že dve stoletji, ne morejo doseči soglasja.

V zadnjih letih pa so raziskovalci začeli podpirati hipotezo, da je resnica nekje na sredini in da sta za uničujoč požar v Moskvi leta 1812 krivi obe strani.

Rostopčin je bil zagotovo tako ali drugače odgovoren za nastalo katastrofo. Po njegovem ukazu so zažgali skladišča in, kar je še pomembneje, vse gasilske enote so zapustile mesto. "Nočnega požara ni bilo mogoče zaustaviti, saj nismo imeli na voljo gasilske opreme in nismo vedeli, kje dobiti gasilske črpalke," se je spominjal general Armand de Colencourt.

Bakle so vzeli domoljubni državljani in tisti, ki so se sredi splošnega kaosa odločili za ropanje in poravnavo starih računov. Svojo vlogo so lahko odigrali tudi prikriti infiltratorji ruske vojske, ki pa so se začeli pojavljati predvsem po koncu nesreče.

Pomemben razlog za nastanek številnih žarišč so bila dejanja vojakov Velike armade, ki so ob splošnem razpadu discipline v mestu izvajali popolno razbojništvo, pri čemer jim ni bilo mar za požarno varnost, včasih pa so namerno zažigali hiše in klopi. Močan veter je uspešno razširil požar po mestu, ki je zaradi odhoda večjega števila prebivalcev in odsotnosti enotne oblasti zelo hitro postal uničujoč.

Moskva je med domovinsko vojno leta 1812 trpela bolj kot katero koli drugo mesto Ruskega imperija. Mesto je potrebovalo dve desetletji, da si je popolnoma opomoglo. Čeprav je danes težko določiti glavnega krivca za to tragedijo, je nekaj gotovo - ne Rusi ne Francozi je niso potrebovali.

Preberite še o ruskem vojskovodji, ki je zlomil Napoleonovo "Véliko armado".

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.