Spoštovani bralci!
Naši spletni strani zaradi trenutnih okoliščin grozi omejitev ali prepoved dostopa, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:
Zjutraj 27. januarja 1964 je v stanovanju na ulici Sestroreckaja 3 v Leningradu (današnjem Sankt Peterburgu) zazvonilo pri vratih. 37-letna gospodinja Larisa Kuprejeva je na pragu zagledala mladega fanta, ki se je predstavil kot poštar in prosil za dovoljenje, da lahko vstopi.
Ko je videl, da sta v stanovanju le ženska in njen triletni sin Jura, je "poštar" nenadoma izvlekel skrito sekiro in osuplo mater sedemnajstkrat zabodel. Ko je ubil mater, je opravil tudi z njenim otrokom. Da ne bi pritegnil krikov žrtev, je nastavil zvočnik magnetofona na največjo glasnost.
Larisa Kuprejeva in njen sin Jura
Arhivska fotografijaDvojni morilec Arkadij Nejland, ki je bil 28. januarja star komaj 15 let, je pregledal vse omare v stanovanju in odnesel denar, nekaj oblačil Larisinega moža, ki je bil takrat odsoten, kovček in fotoaparat. S slednjim je posnel več fotografij mrtve ženske v nespodobnih pozah v upanju, da jih bo lahko pozneje prodal.
Potem je Nejland v miru zajtrkoval v kuhinji, nato pa odprl vse gorilnike na plinskem štedilniku in zažgal stanovanje, da bi prikril svoj strašni zločin v požaru...
Njegova družina je imela nemajhno vlogo pri tem, da se je Arkadij podal na kriminalno pot. Oče, ki je bil hud pijanec, ga je pretepal, mati, ki je prav tako močno pila, pa se v to ni vmešavala. Že pri sedmih letih je deček začel bežati od doma in bil večkrat prijavljen na otroški policijski postaji.
Na zaslišanju pri zasliševalcu mladoletnih prestopnikov tožilstva Dzeržinskega okrožja v Leningradu
Vsevolod Tarasevič/ MAMM/ MDFV šoli so Nejlanda večkrat ujeli pri kraji denarja in stvari učencev. Ni bil neumen otrok, toda ni se želel učiti in je bil pri dvanajstih letih zaradi neuspeha izključen iz šole. Težavni najstnik je še naprej kradel, med drugim tudi v tovarni, kjer je kmalu našel službo.
Pri štirinajstih letih je bil Arkadij telesno zelo dobro razvit. Zdaj je že sodeloval pri ropanju osamljenih mimoidočih in vlomih v hiše, vendar se je nekako vedno izognil kazni. 24. januarja 1964 so ga celo pridržali, vendar je najstniku uspelo pobegniti iz pripora.
Takrat se je Nejland odločil, da bo naredil "velik posel" in izvedel "grozljiv umor" ter se z izkupičkom preselil v mesto Suhumi (v današnji Abhaziji), in nadaljeval življenje tam. Izbral je stanovanje uboge Larise Kuprejeve (njena vrata so bila obložena z usnjem, kar je takrat veljalo za znak blaginje). " Volčji mladič, ki se je pripravljal, da postane volk," je Arkadija opisal policijski major Vitalij Lesov, ki je sodeloval pri njegovem primeru.
Prizorišče zločina
Arhivska fotografijaMladoletnemu storilcu stanovanja ni uspelo zažgati do tal. Sosedje, ki so zavohali, da nekaj gori, so poklicali gasilce, ki so našli trupli.
Preiskovalna skupina je na kraju umora našla krvave prstne odtise in zoglenelo sekiro. Stanovalci so pričali, da so videli neznanega "15 letnega najstnika z izbočenimi ustnicami", ki se je potikal naokoli.
Prizorišče zločina
Arhivska fotografijaVse sledi so vodile do starega znanca leningrajske policije Arkadija Nejlanda. 30. januarja so ga pridržali na postaji v Suhumiju in ga vrnili v njegov rojstni kraj.
Nejland je z veseljem odgovarjal na vprašanja preiskovalcev in opisal vse okoliščine dvojnega umora. Na vprašanje, zakaj je ubil tudi nebogljenega otroka, je odgovoril, da ga je otrok motil s svojim jokom.
Arkadij je bil prepričan, da ga kot najstnika ne bo doletela smrtna kazen. V skladu s kazenskim zakonikom RSFSR osebe, mlajše od 18 let, niso mogle biti obsojene na to kazen.
Leningrajski mladinski zapor
Vsevolod Tarasevič/ MAMM/ MDFVendar se je zgodilo nekaj, česar mladoletni morilec ni mogel predvideti: primer je pritegnil širok odziv javnosti. "Presenečen sem bil nad kampanjo, ki se je začela, ko je javnost izvedela, da je bil priprt morilec družine Kuprejev," se spominja Lesov: "Začeli so se shodi in zborovanja. V časopisih so se pojavljale zahteve, naj ga ne le sodno preganjajo, ampak tudi ustrelijo, naj predsedstvo zahteva, da se smrtna kazen razširi tudi na Nejlanda."
Predsedstvo Vrhovnega sovjeta ZSSR je 17. februarja 1964 sprejelo odlok, ki je odobril spremembo v primeru smrtne kazni za mladoletnike. Čeprav Arkadijevo kaznivo dejanje ni spadalo v ta odlok, so zanj naredili izjemo zaradi "posebne krutosti, hladnokrvnosti in cinizma" njegovih umorov.
23. marca 1964 je bil Nejland obsojen na smrt z ustrelitvijo. Pretreseni zločinec, čigar prošnja za pomilostitev je bila zavrnjena, še dolgo ni mogel verjeti, da ga čaka tako strašna usoda.
V dnevniku zaporniškega zdravnika se je ohranil zapis: "Ponoči so me nujno poklicali k Arkadiju Nejlandu. Bil je histeričen. Udarjal je po železnih vratih in kričal: "Nočem umreti! Nočem!" Kazen je bila izvršena 11. avgusta istega leta.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
