Letališče, 1958
Vsevolod Tarasevič/MAMM/MDF/Russia in photoLe majhno število sovjetskih državljanov (med njimi diplomati, mornarji in piloti) je lahko odpotovalo v tujino - in še to službeno. Za vse ostale pot za železno zaveso sploh ni bila mogoča ali pa se je zdela kot ena najbolj težavnih nalog. Počitnice so preživeli na sovjetskih obalah, na vodenih ogledih, o življenju v tujini pa so izvedeli iz občasnih zahodnih filmov in različnih govoric.
Tudi če se je našel verodostojen razlog za odhod v tujino, je morala oseba zbrati cel kup potrdil, biti všeč številnim komisijam in opraviti razgovor z okrožnim partijskim komitejem. Zaradi tega sistema izbire je bilo treba dokumente predložiti tri do šest mesecev vnaprej. In tudi dober razlog ni vedno zagotavljal, da bo oseba lahko odšla. Med drugim je eno od navodil za pripravo turistov na potovanja zahtevalo, da se v tujino pošljejo le tisti, ki imajo "dovolj življenjskih izkušenj, so politično zreli, osebnostno neoporečni, sposobni ohraniti visoko čast in dostojanstvo sovjetskega državljana v tujini".
Razporeditev na Fakulteti za geologijo, 1963 - 1964
Vsevolod Tarasevič/MAMM/MDF/Russia in photoPo eni strani v Sovjetski zvezi ni bilo mogoče, da bi bil diplomant univerze ali tehnične šole ostal brezposeln. Po drugi strani pa je to diplomantu nalagalo določene obveznosti. Le tisti, ki so imeli zveze, so lahko takoj dobili mesta na svojem področju, kjer so želeli delati. Za vse druge je veljal sistem napotitve: posebna komisija je za diplomanta odločila, kje bo delal v naslednjih treh letih. To je bilo lahko podjetje v okviru mesta ali pa nekje na obrobju Sovjetske zveze, na tisoče kilometrov od njegovega rojstnega mesta. Odpovedati se je bilo nemogoče.
Na oddelku sovjetske milice, preverjanje propiske
Valerij Hristoforov/TASSV Sovjetski zvezi ni bilo svobode gibanja: država je strogo nadzorovala gibanje ljudi. To je počela s 'propisko', dovoljenjem za stalno prebivanje, ki je bilo vtisnjeno v potni list. Od leta 1960 je bilo več kot tri dni brez 'propiske' kaznivo dejanje, kazen pa je bila eno leto zapora ali denarna kazen v višini ene mesečne plače.
Če ste torej želeli živeti drugje, kot ste se rodili, ste se lahko preselili le, če ste dobili dovoljenje oblasti - in to z utemeljenim razlogom. To je bila lahko na primer zaposlitev, študij ali služenje vojaškega roka. Če ste izgubili službo, ste izgubili tudi 'propisko'.
Preberite še: Kako je sovjetska birokracija ljudi držala v ujetništvu
Brezposelni ljudje niso bili v skladu s sovjetsko ideologijo. Vsi so morali delati in graditi sovjetsko državo. Od leta 1961 je kazenski zakonik vseboval člen za 'družbeni parazitizem'. Veljal je za ljudi, ki niso delali že štiri mesece (z izjemo žensk z majhnimi otroki).
'Družbeni paraziti' so bili do pet let prisilno izgnani na popravno delo v najbolj oddaljene regije. Žrtve tega člena niso bili samo ljudje brez dela ali dohodka, ampak tudi tisti, ki so imeli dohodek, vendar ne od dela ali pa je šlo za neuradno delo. Ogroženi so bili zasebni taksisti, gradbeni delavci, glasbeniki itd.
Debata v kuhinji. 1970
Arhiv Mihaila DaševskegaV Sovjetski zvezi so ljudi, ki se niso strinjali z vsemi ukrepi oblasti in so jih kritizirali, oklicali za "protisovjetske". Malokdo si je upal javno kritizirati oblasti, vendar so lahko celo pogovori v kuhinji privedli do obtožb o "protisovjetski propagandi" - če je kdo prijavil ta pogovor. Za protisovjetizem je grozila kazen do sedem let zapora.
Notranjost trgovine Berjozka, 1974
SazikovNakup in prodaja tuje valute je bila v pristojnosti države. Državljanom je bilo prepovedano imeti tujo valuto, leta 1937 pa je to veljalo za državni zločin. Če pa je po potovanju v tujino ostala gotovina, jo je bilo treba zamenjati za tako imenovane 'bone', posebne certifikate, s katerimi je bilo mogoče plačevati v verigi trgovin 'Berjozka'. To so bile trgovine za sovjetske tuje delavce in njihove družine (diplomatske, vojaške in tehnične strokovnjake), kjer so prodajali ameriške kavbojke, japonske magnetofone, italijanske škornje in druge 'primanjkljaje'.
Karate je postal priljubljen v šestdesetih letih 20. stoletja, ko so se v kinematografih pojavili številni filmi z borilnimi veščinami. Vendar je imela sovjetska različica karateja svoje posebnosti: priljubljena je bila v kriminalnem podzemlju, navadni policisti pa se niso znali upreti tako izurjenim borcem.
Karate je postal nevaren tudi v političnem smislu. Med nemiri na Poljskem je karateistom uspelo prebiti celo policijski kordon. Kremelj takšnih borcev v ZSSR ni želel - in je leta 1981 uradno prepovedal karate.
Tudi bodybuilderje je doletela enaka usoda - vendar iz ideoloških razlogov (pridobivanje mišične mase samo zato, da bi bili videti dobro, je veljalo za protisovjetsko). Skrivali so se v kleteh in bežali pred policijo. Prepoved je bila odpravljena leta 1987.
Novi prebivalci v mestu Naberežnije Čelni.
J. Logvinov/TASSZagotavljanje stanovanja delavcem je bilo eno od načel sovjetske politike. Stanovanje je bilo mogoče dobiti na več načinov: na primer z zaposlitvijo v podjetju, ki je gradilo stanovanja za svoje zaposlene, ali pa z rojstvom otroka, kar je ponudilo možnost čakalne liste za izboljšanje stanovanjskih pogojev. Skoraj vsi so na koncu dobili stanovanje, za katerega pa so do konca življenja plačevali socialno najemnino.
V takšnem stanovanju je bilo mogoče prijaviti druge osebe, mogoče ga je bilo zamenjati z drugim državljanom (z majhnim doplačilom). Ni pa ga bilo mogoče prodati, kupiti, podariti ali zapustiti. Skoraj ves stanovanjski fond je bil v lasti države.
V študentskem domu Univerze v Tartuju
Vsevolod Tarasevič/MAMM/MDF/Russia in photoTuje radijske postaje so oddajale v Sovjetski zvezi. Nekatere niso oddajale le v ruščini, temveč tudi v drugih jezikih ZSSR. Vendar država ni imela nobene koristi od "sovražnih glasov" - zato so motili radijske signale. V ta namen je bilo zgrajenih približno 1 400 postaj, ki so motile do 40-60 odstotkov tujih oddaj.
Včasih se je v obdobjih političnega omejevanja motenje radijske komunikacije zmanjšalo ali za nekaj časa prenehalo. Leta 1959 je bilo na primer med obiskom generalnega sekretarja Nikite Hruščova v ZDA prekinjeno motenje programa "Voice of America".
"Če ste že izumili nek napihljiv žvečilni gumi, zakaj jih razširjate po svetu, namesto da bi napihovali gumijaste mehurčke pri sebi doma?" se je leta 1947 v časopisu Kultura in življenje pritoževal novinar Ilja Erenburg.
Žvečilni gumi je padel pod sovjetske "sankcije" kot simbol "pokvarjenega Zahoda", vendar je bil zato še toliko bolj privlačen. Sovjetska oblast je popustila šele po tragediji: leta 1975 so se člani kanadske hokejske ekipe odločili, da bodo v mestnem parku v Sokolnikih otrokom delili žvečilni gumi, kar je povzročilo množični stampedo in smrt 21 ljudi. Leta 1976 so žvečilni gumi začeli proizvajati tudi v Sovjetski zvezi.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
