Plavajoči zapori so bili ena najbolj mračnih poglavij v zgodovini ruske državljanske vojne. To so bile tovorne barže, na katerih se je v grozljivih razmerah stiskalo na stotine ljudi, ki so trpeli zaradi slabih higienskih razmer, bolezni in represije stražarjev. Prav zaradi teh dejstev so natrpana plovila, ki so križarila po rekah države, postala znana kot "barže smrti".
Zapore na baržah za zločince in vojne ujetnike so uporabljali tako "rdeči" kot njihovi nasprotniki, "beli". Iz njih je bilo veliko težje pobegniti kot iz zaporov na kopnem, za njihovo varovanje pa je bilo potrebnih manj ljudi.
Obe strani sta druga drugo odkrito obtoževali, da so ladje z ujetniki odpeljali v globoko morje ali sredi reke in jih namerno potopili. Vendar pa o takšnih množičnih usmrtitvah ni nobenega dokumentarnega dokaza. Toda tudi brez tega so bile "barže smrti" prava nočna mora.
Zdravnik Kononov, ki se je znašel na barži "belih" Volhov, je opisal, kaj je tam videl: "Vsa populacija je bila stisnjena v grozljivih tesnih razmerah; lopute - edini vir zraka in svetlobe - so bile zabite z žeblji in se več dni niso odprle. Ujetniki niso dobili nobene druge hrane razen kosa kruha... Celotno prebivalstvo barke je zbolelo za tifusom in grižo. Bolniki iztrebljajo pod seboj in njihovi iztrebki se stekajo na tiste pod njimi. Mrtvi so več dni ležali pomešani z živimi... Gnojne rane živih, nosovi in ušesa mrtvih so bili polni črvov. Neznosen smrad je zajel vsakega, ki se je približal loputi: ljudje so tam ležali zabarikadirani že več tednov...".
Koščki kruha, ki so jih dobili vojni ujetniki, so bili pogosto prekriti s plesnijo vseh barv mavrice in v vročem obdobju so se hitro spremenili v gnilo kašo. Čiste vode je vedno primanjkovalo, zato so ljudje črpali rečno vodo, kar je prispevalo k širjenju črevesnih bolezni.
Hrano je bilo moč dobiti tudi od stražarja, če je le imel zapornik pri sebi kaj vrednega. Včasih so ljudje za kos prepečenca dali svoje edine škornje ali hlače.
Stražarji se do svojih varovancev niso niti malo usmilili, saj so ob vsaki priložnosti uporabili fizično silo. V nekaterih primerih je prišlo celo do umora. Trupla ponesrečencev, ki so jih ustrelili ali prebodli z bajoneti, so metali kar čez krov.
Čeprav je bilo pobegniti z barže smrti skoraj nemogoče, so še vedno obstajali tovrstni poskusi. Na primer, na vroč julijski dan leta 1919 so se odločili za pobeg zaporniki že omenjene barke Volhov, ki je plula po reki Tura blizu mesta Tjumen.
Na ladji je bilo 160 kriminalcev in 900 vojnih ujetnikov Rdeče armade, vključno s štiristo Madžari, ki so se borili za boljševike. Ob tej priložnosti so se pojavile govorice, da nameravajo "beli" baržo potopiti skupaj z vsemi njenimi nesrečnimi potniki.
Ko so odprli dve loputi v podpalubje in so zapornike začeli voditi na palubo na stranišče, se je zaslišal vzklik "hura", ki je bil dogovorjeni znak. Na krmi jim je uspelo razorožiti in uničiti nekaj stražarjev, pri drugi loputi pa jim poskus ni uspel.
Ujetniki, ki so se zavedali, da jim ne bo uspelo, so med točo krogel začeli skakati v vodo, vendar jih je le delček uspel prispeti do brega. Stražarji so prevzeli nadzor nad situacijo in preostale zapornike poslali nazaj v podpalubje ter za kazen ustrelili nekaj deset zapornikov, ostali pa so ostali tri dni brez hrane.
Veliko bolj srečna je bila usoda ujetnikov na barži, ki so jo "beli" zadrževali na pomolu v vasi Goljani blizu mesta Sarapul. Ko je poveljnik Volške flotilje Fjodor Raskolnikov izvedel, da je na krovu štiristo ujetnikov Rdeče armade, se je odločil za drzen korak.
Dne 16. oktobra 1918 se je minolovec "Pritki", ki se je izdajal za belogardistično ladjo, odpravil proti lokaciji sovražnika. Preoblečeni sovjetski mornarji so tiste, ki so jih srečali, obvestili, da so prišli evakuirati baržo na drugo mesto. Samozavest, s katero so delovali, jim je na koncu pomagala pri izvedbi njihovega načrta.
Ko so baržo odvlekli na primerno razdaljo od Goljanov, so boljševiki napadli stražarje in jo hitro razorožili. "Loputa se je začela odpirati. Vsi so se prestrašeno umaknili..." se je spominjal vojni ujetnik Vikentij Karmanov: "Mornar je pogledal v loputo in rekel: "Ali ste živi, bratje?" in vrgel hlebec kruha. Kaj se je zgodilo potem - tega ni mogoče opisati z besedami! Ljudje so kričali "hura!", ploskali z rokami in mnogi še vedno niso verjeli, da so prišli naši".
"Grozno je bilo gledati shujšane, izčrpane ljudi," je zapisal Jevgenij Frejberg, član posadke Pritki: "Zdelo se je, kot da so vstali iz grobov..."
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
