"Hudič, vem, da si tukaj!" odmeva ženski krik iz globine cerkve. Čez nekaj sekund na tla pade svečnik. Nekdo zajoče, deklica z belim robčkom blizu vrat pa se začne tresti in obračati oči.
Takšne prizore lahko vidite vsak petek, soboto in nedeljo v Petropavlovski cerkvi v Sergijevem Posadu (okoli 70 km od Moskve). Predstavnik cerkve, arhimandrit German, že tri desetletja izganja hudiče in zle duhove iz vseh, ki ga obiščejo v obsedenem stanju.
"Vsak ve, da obstajata dobro in zlo. Verujoč človek v tem zlu vidi pravo nevarnost, torej silo, ki lahko škodi človeku, naravi in družbi. Proti njej se je treba boriti," pravi duhovnik Ruske pravoslavne cerkve Georgij Kočetkov. Ta pojasnjuje, da je obred izganjanja hudiča eden od načinov boja proti zlu. Duhovni služabnik prosi Boga, naj izžene zlega duha iz človeka, saj je Bog edini dovolj močan za tako dejanje.
Pol ure pred začetkom maše je cerkev nabita z ljudmi. Tisti, ki sedijo zadaj, preko drugih do duhovnikov pošiljajo listke z imeni obsedenih s hudičem, za katere je treba moliti.
"Spustite me, prišla sem iz Severne Osetije (ruska republika 1500 km stran od Moskve)!" se poskuša naprej prebiti temnolasa vernica z dolgim seznamom ljudi, ki so jih obsedli zli duhovi. Najbolj ogrožen je njen mož, ki je prvi na seznamu. Najmlajši duhovnik začne s petjem molitve, nato pa izza oltarja pride arhimandrit German in začne pridigati.
Na koncu arhimandrit prebere listke z imeni ljudi, ki so jih obsedle zle sile: "Vladimirja, ki moli, zapusti (hudič), Natalijo, ki moli, zapusti, Ivana, ki moli, zapusti …" Imena se pogosto tudi ponovijo.
"Obred ne pomaga vsem, ampak samo tistim, ki imajo močno vero. Močnejši kot je hudič v človeku, večji je rezultat po prvem obredu. Ste slišali, kako je tista ženska kričala? Ona se je borila s hudičem. Njej bo to zagotovo pomagalo," mi pojasni neka ženska. "In vedno je treba nositi križec. Evo, ti ne nosiš križa, takoj se vidi, da si prišla zaman."
Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!
"Eh, to so neumnosti," pravi mlada, urejena blondinka. "Mene je pripeljala mama, ona verjame v vse to. Nimam sreče v življenju, ne najdem službe, ona pa misli, da je za vse kriv hudič. To kričanje in jokanje mi deluje zaigrano. Prepričana sem, da so vsi igralci ali duševni bolniki."
Posamezni psihologi, ki ne verjamejo v Boga, kot je npr. Mihail Semjonov, menijo, da je učinek takšnih obredov avtosugestija, zaradi katere ljudje lažje prenašajo življenjske tegobe. "Nesrečo in bolečino je treba nekako pojasniti sebi in ljudem okoli sebe. Lažje je, če nekdo drug odgovarja za neadekvatno obnašanje," meni Semjonov. Prepričan je, da gre tu za "prelaganje odgovornosti na demone", s čimer se človek osvobodi občutka krivde in sramu, kar mu pomaga, da sprejme sebe takšnega, kakršen je in ohrani svojo psiho. Nekateri pa po njegovem mnenju trpijo zaradi histerije in se na vsak način trudijo biti v središču pozornosti.
Po obredu večina vernikov zapusti cerkev. Med njimi so tudi takšni, ki takoj prižgejo cigareto, ko stopijo skozi vrata. Posamezniki ostanejo v cerkvi in se pogovarjajo z očetom Germanom. Z nekaterimi se pogovarja dlje, za druge pa nima časa.
"Kdaj bom pa jaz na vrsti?" se pritožuje neka ženska in preklinja sredi cerkve.
"Vi kaj pojdite počasi, pozno je že!" ji reče oče German in jo počasi odpelje iz cerkve. Očitno človeku nihče ne more pomagati, če se sam ne bori proti zlu.
Preberite še: Razkritja sibirske šamanke: »To ni predstava, ampak delo«
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
