Ne eno in ne drugo. Sibirija je ruska geografska regija z večinskim ruskim prebivalstvom. V srednjem veku so to območje naseljevala nomadska ljudstva vzhodne Azije. Dolgo časa je bilo območje Sibirije v podrejenem (vazalnem) odnosu do Zlate horde, po njenem razpadu konec 15. stoletja pa je na tem mestu vzniknil Sibirski kanat.
Rusko osvajanje Sibirije se je začelo okoli leta 1581 in se zaključilo šele v 19. stoletju. Moskovski plemiči so se odpravljali na osvajalske pohode, si podrejali ozemlja in začeli pobirati davke. Del zgodovinarjev meni, da širitvi ruske države v Sibirijo ne moremo reči kolonizacija, to pa argumentirajo z razlago, da so se lokalne elite počasi zlivale z ruskimi prišleki.
Ruski priseljenci so začeli na sibirskih tleh graditi mesta že v 16. in 17. stoletju.
V geografskem smislu se Sibirija nahaja v Aziji. Ker pa gre za tako ogromno območje, niti sami Rusi ne vedo, kje točno se začne in konča.
Njene meje so odvisne od perspektive, je pa splošno sprejeto, da se Sibirija začne onkraj Urala, ki deli Evropo in Azijo, in konča pri Severnem ledenem morju in Ruskem Daljnem vzhodu. Na jugu Sibirija meji na Kitajsko, Mongolijo in Kazahstan.
Na zemljevidu vse skupaj izgleda takole:
Sibirija zavzema (glede na različne definicije) 9,8 milijona kvadratnih kilometrov ali okoli 57 % celotnega ozemlja Rusije. Kako velik prostor je to? Sibirija je dovolj velika, da bi vanjo stlačili osemnajst Francij ali 27 Nemčij, 32 Italij ali 26 Japonsk. Ali pa vso Evropo. No, saj si predstavljate ...
Večina površja Sibirije je prekrita z gorami in tajgo – neprehodnimi in nedotaknjenimi gozdovi. Seveda se je tja mogoče preseliti, ampak samo v primeru, če želite pobegniti od civilizacije, kot so to leta 1936 storili staroverci (pravoslavni kristjani, ki so pred 350 leti zavrnili rusko pravoslavno cerkev). V Sibirijo so zbežali zaradi verskega preganjanja in nato živeli v osami. Danes živi samo še ena preostala članica pobegle družine – Agafija Likova.
Vendar ni vsa Sibirija takšna. V primernejših regijah živi 36 milijonov ljudi oziroma 25 % prebivalstva Rusije. Sibirija ima 19 mest z več kot 100.000 prebivalci in tri milijonska mesta.
Razlogov je več. V nekaj stoletjih je Sibirija preživela več migracijskih tokov. V prvi polovici 19. stoletja se je začela prava sibirska zlata mrzlica. Po ukinitvi tlačanstva v Rusiji so v Sibirijo začeli naseljevati kmete, da bi rešili pereč problem razdeljevanja zemljišč na zahodu države in hkrati osvajali nova ozemlja. Kmetje so si lahko vzeli toliko zemlje, kolikor so je potrebovali, čeprav po drugi strani ni bilo nobenih zagotovil za kakovost te zemlje. V Sibirijo so se v valovih selile cele skupnosti.
V 20. stoletju se je začela industrializacija Sibirije, kar je prav tako vplivalo na število prebivalcev. Tja je ljudi pošiljala tudi sovjetska mladinska komunistična organizacija Komsomol. Marsikdo je dobil službo daleč stran od rojstnega kraja.
Nemara ste tudi že slišali, da so v Sibirijo pošiljali zapornike. To je res. Izgon v Sibirijo je bil druga najhujša stvar, ki se vam je lahko zgodila poleg streljanja. Zapornike in disidente so pošiljali v Sibirijo za gradnjo infrastrukture, kot so železnice, ali na delo v rudnike v težkih razmerah. Šestkrat je bil tja poslan tudi mladi Josif Stalin, ki je petkrat uspešno pobegnil.
Kljub temu še zdaleč niso vsi prebivalci Sibirije potomci zapornikov.
Sibirija je v javnosti že davno postala sinonim za ekstremno mrzle zime, ledene vetrove in oddaljene kraje. V resnici je podnebje Sibirije podobno tistemu v zahodni Rusiji, z malo hladnejšimi zimami (-20°С) in precej toplejšimi poletji (+25°С).
Obstajajo pa tudi kraji, kjer temperatura res lahko pade do neverjetnih -80°С. Nahajajo se blizu Daljnega vzhoda Rusije, kjer so lahko razmere še malo bolj surove. Rusi včasih z imenom Sibirija označujejo kar vse, kar se nahaja za Uralom.
Polarni krog zavzema ogromen del Rusije, zato lahko ta naravni pojav opazujemo od Karelije do Čukotke. Tako je severni sij mogoče videti tudi v nekaterih sibirskih mestih, kot je Norilsk (2.878 km severovzhodno od Moskve), ali na polotoku Tajmir (2.700 km od Moskve).
Novosibirsk (3.365 km vzhodno od Moskve) je priznan kot administrativno središče Sibirskega federalnega okraja in je s tem napol uradna prestolnica Sibirije. Verjetno pa prebivalci Tomska, Irkutska ali Omska menijo drugače. Spori okoli prestolnice so ena od tipičnih lastnosti povprečnega Sibirca. Večina Sibircev meni, da bi morali prav k njim prestaviti prestolnico Rusije. »Zakaj pa ne? Konec koncev je to geografski center Rusije,« menijo. Prav v Sibiriji najdemo tudi največje zaloge nafte in plina.
Verjetno iz podobnih razlogov, zaradi kateri tudi prebivalcem Londona ne pravijo Britanci, ampak Londončani, čeprav so seveda hkrati tudi Britanci.
Sibirci so svojčas delali in živeli v izjemno težkih razmerah, zato so postopoma razvili tudi neko lastno mentaliteto, ki je drugačna od prebivalcev evropske Rusije. Sibirski značaj in »sibirsko zdravje« predstavljajo umirjenost, odpornost na stres in trdnost. Velja splošno prepričanje, da Sibirci svoje energije ne trošijo kar tako, zato so konkretni v besedah in dejanjih ter zelo neposredni. Sami sebe označujejo tako: »Smo velika družina in vsi smo si različni. Eden od mojih bratov pa je tipični Sibirec. Ne bo ti pojasnjeval, kako in zakaj, ampak te bo samo udaril po nosu.«
Odvisno. Časi se spreminjajo in dandanes se lahko Sibirec dokaj malo razlikuje od povprečnega prebivalca Sankt Peterburga. Ali z besedami nekega spletnega komentatorja: »Danes imamo v Sibiriji prav takšne bolehneže kot v ostalih ruskih regijah! Zdravje pride od zdrave hrane in dela na svežem, čistem zraku. Ampak danes nekateri cele dneve ždijo v pisarnah, nakar se mastijo s konzervirano hrano, vse življenje vdihavajo izpušne pline.«
Kakorkoli že, za vas smo pripravili portret tipičnega Sibirca - kliknite tukaj in preberite več o njegovem značaju.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
