Preden so komunisti v Rusiji vrgli to, čemur je Lenin pravil vojaško-fevdalni imperializem, je več kot 75 odstotkov države delalo na poljih. Kmetje so stoletja bili sol ruske zemlje. Življenje ni bila potica, kot pravijo, in otroci so začeli delati že pri šestih letih. Skrbeli so za živino in izdelovali praktične stvari, kot so lapti (tradicionalno kmečko obuvalo), medtem ko so njihovi starši in starejši bratje in sestre delali na poljih. Marljivost je bila vrednota in ljudje so vihali rokave za preživetje. Ruski vojaki so izhajali iz kmetstva, prav tako ekspedicijske odprave ruskih raziskovalcev, in to z razlogom – bili so zanesljivi in utrjeni.
Ruski kmetje so bili zvesti carju in ponižni pred svojim zemljiškim gospodom, sicer so jih čakale sankcije. Pravoslavna cerkev je bila ključnega pomena za propagiranje te poslušnosti.
Ivan Susanin se je v zgodovino vpisal kot eden od najbolj junaških kmetov, ko je žrtvoval lastno življenje, da bi ustavil Poljake, ki so bili v lovu za carjem. Njegovo nesebično dejanje je odražalo kolektivno mentaliteto ruskega kmetstva, ki je v stiskah redko klonilo.
Da bi veljali za častitljive plemiče, so ruski zemljiški posestniki in njihove družine morale slediti določenim pravilom. Najpomembnejše pričakovanje je bilo, da so bili dobri kristjani, ki branijo carjevo čast in nikoli ne prosjačijo. S tem v mislih so se otroci ruskih plemičev pogosto učili različnih spretnosti, da so lahko podpirali družino. To je plemstvu pomagalo, ko je nastopila revolucija, in so bili praktično čez noč prisiljeni poprijeti za fizično delo. Ta praktičnost je marsikateremu plemiču pomagala zakriti svoje poreklo pred boljševiki, ki so bili žejni modre krvi.
Družbene napetosti med in po revoluciji so povzročile izseljevanje, mešanje med plemstvom in proletariatom ter ukinitev vladajočega razreda. Nova sovjetska elita, ki je cvetela pod Leninom in Stalinom je bila nato uničena v čistkah, današnji Rusi so zato v glavnem potomci urbanega delavskega razreda, po katerem se je pretakala kmečka kri.
Represije pod Stalinom in Hruščovom, ki so trajale od 20. do 60. let prejšnjega stoletja, so prav tako pustile svoj pečat: skoraj vsak danes živeči Rus ima prednika, ki je bil v zaporu ali delovnem taborišču. Med najbolj svinčenimi Stalinovimi leti so bili celo najmanjši žeparji soočeni s hudimi kaznimi.
Ženske pri gradnji obrambnih okopov pri Moskvi, 1941
SputnikRusija je med drugo svetovno vojno izgubila več življenj kot katerakoli druga država. Večina teh, ki so umrli, je bila moških, ki so za sabo pustili žene in otroke. Mnogi vojaki, ki so preživeli, so bili poškodovani ali invalidni in so potrebovali stalno oskrbo.
Posledice, ki jih je imela vojna na rusko moško populacijo, so vidne še danes. Ženske so bile prisiljene prevzemati tradicionalna moška opravila in so pogosto lastnoročno vzgajale družine in razdeljevale opravila med svoje otroke za lajšanje bremen.
Rusi so zmeraj radi raziskovali svojo državo. Ljudje iz osrednjih regij so stoletja potovali po Uralu, Sibiriji in Daljnem vzhodu, medtem ko je gravitacijski center Rusije zmeraj bil močan. Imam prijateljico z zanimivimi predniki: njena mama je iz Penze v osrednji Rusiji in izhaja iz družine južnjakov, ki so znani po svojem temperamentu in veselem značaju, medtem ko je njen oče pol Rus in pol Mans (potomec starodavnega sibirskega ljudstva). Je zelo zaprt a izjemno delaven.
Poleg njenega optimističnega pogleda na svet in železne volje, je tudi zelo zdrava, saj mešani geni pogosto pomenijo, da ima človek močnejši imunski sistem. Skozi leta so se ljudje iz bolj ostrih podnebij prilagodili in postali odpornejši.
Stoičnost je bila zmeraj vrednota, ki se jo je spodbujalo. V sovjetskih časih so oblasti spodbujale fizično aktivnost, da bi ljudi motivirale in jim pomagale kanalizirati njihovo energijo ter promovirale zdrav način življenja.
Boji s pestmi za sproščanje so bili tipična značilnost ruskega podeželja, v mestih pa se je ulično nasilje povečalo z uveljavljanjem fizične kulture. Na srečo je danes na ulicah manj pretepov, a v času svojega odraščanja v Moskvi sem se precej dobro navadil na odvračanje poskusov desetletnikov, ki so mi hoteli vzeti žepnino. Moji sošolci so bili skoraj vsak dan vpleteni v kak pretep ali krajo. To je bila realnost odraščanja v 90. letih.
Naporni programi usposabljanja ruske vojske so zloglasni in resnično ločijo moške od fantov. Novinci, ki so morda nekoliko »mehki«, se morajo utrditi čim prej. To je tudi eden od razlogov za »strašen« sloves, ki ga ima ruska vojska.
Ne gre za rusko dušo, čeprav je tudi utrjenost del nje. Gre za golo preživetje: ko moraš nahraniti družino, kot so jo tvoji predniki, to postane normalno in se privadiš.
Na daleč so Rusi dojeti kot depresivni in melanholični ljudje. A tako imenovana depresija ni to, kar se zdi. Je samo stanje uma, ki nam pomaga prebroditi težke življenjske situacije.
Preberite še:
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
