Vse odkar je naša novoustanovljena Ruska federacija pred približno 30 leti doživela trk z zahodnim svetom, je medkulturna izmenjava eksplodirala na tako nor način, da še danes čutimo posledice. Med najbolj dolgotrajnimi posledicami je enačenje ruskih žensk z nečim, kar je navoljo, poceni ali na kak drug način ne premore dostojanstva.
Preprost sprehod po Googlovem iskalniku razkriva na ducate potovalnih blogov, ki so usmerjeni v razlaganje tega, kako »lahke« so ženske v posameznih državah. Rusija je pri tem v samem vrhu.
Potem so tu še vzhodnoevropske neveste »po naročilu«: ženske, ki iščejo boljše življenje izven nekdanje Sovjetske zveze. Kar vprašajte Google, »ali so ruske ženske lahke«, in dobili boste nešteto rezultatov (vsaj v angleščini).
Isto se zgodi, če prebirate kakšen spletni članek na to temo. Na desni vam Google ponudi reklame v ruščini: »Spoznajte ženske, ki iščejo sponzorstvo.« Ženska na fotografiji izgleda brezhibno, popolno naličene, z oblinami in v dragem plašču. Seveda bi se to lahko pojavilo zaradi Googlovih algoritmov, ki se namensko prilagajajo posameznemu uporabniku glede na to, kaj išče. Vendar se ista stvar ne zgodi pri drugih državah, ki sem jih iskal. Nikjer drugje ne dobite cele palete spletnih strani, ki so narejene namensko za to, da vam prodajajo ženske!
Kaj pa pornografija? Rusija je med bolj dominantnimi državami na področju spletne pornografije. Ne zaradi spletnega prometa, ki ga ustvarimo, ampak že zaradi samega števila igralk s sovjetskimi koreninami. Zaradi nastane vtis, kot da v njihovi domovini seks dojemajo kot zadevo, ki je popolnoma ločenega od ženskega dostojanstva. (Ne da je kaj narobe s pornografijo kot tako, a družba na splošno še vedno podzavestno dojema seks kot nekaj nedostojnega).
Potem so tu še nekdanje KGB-jeve (danes FSB-jeve) tako imenovane »sladke pasti« v obliki agentk, ki hollywoodskim ustvarjalcem še vedno ne dajo miru. Ruska kultura naj bi ženske obravnavala kot seksualne objekte na delovnem mestu in zunaj njega. To je dobro »dokumentirano« v lanski filmski uspešnici Rdeči vrabec (Red Sparrow), kjer KGB z izsiljevanjem prisili rusko balerino, da spi z njihovimi tarčami in nekako vsakega moškega pretvori v suroveža, ki ne more zadržati svojih nagonov pred Jennifer Lawrence.
Jennifer Lawrence v filmu Rdeči vrabec (2018)
Francis Lawrence/TSG Entertainment,2018Toda ti nedostojni stereotipi niso brez podlage.
Zadnje svetovno prvenstvo v nogometu leta 2018, ki ga je gostila Rusija, je bilo na naslovnicah večinoma iz pravih razlogov, a bili so tudi primeri, ko so nekatere zgube od ljudi menile, da je smešno zasramovati ženske zato, ker se »pečajo« s tujimi navijači.
Ali kot piše Anna Nemcova v Daily Beastu: v Rusiji se kuha »seksualna revolucija«, zaradi katere se »domači mačoti počutijo ogrožene in so zato jezni«. Nemcova ima kar prav. »Zgube«, ki jih pogosto ustvarjajo skorumpirane in slabe ekonomske okoliščine, se pogosto sklicujejo na »tradicionalne vrednote«, ko obtožujejo ženske s pocestnicami. Nič ni boljšega kot dobra doza tradicionalnih vrednot, ko čutiš, da v življenju ravno ne gre najbolje.
A kaj so to za ene vrednote? Ruski moški vendar niso nič bolj tradicionalni od ameriških kavbojev. Ko se tradicionalna slika ekonomske soodvisnosti ruši pod težo tržnega sistema, ruske ženske začenjajo gledati onkraj, tako kot bi to naredila vsaka oseba.
Čeprav se ta proces ni začel včeraj, nova spolna odprtost prikazuje ruske ženske bolj nedostojanstveno kot so v resnici. In tukaj je srž problema.
Tudi po tem, ko je Sovjetska zveza že začela odpirati svoja vrata, je veliko ruskih moških še naprej živelo v prepričanju, da so ženske ostajale pri njih zaradi njihovega naravnega šarma. Ker pa se je gospodarska situacija začela slabšati, so se ženske postopoma nehale zanašati na postsovjetske moške kot tiste, ki prinašajo na mizo kruh.
Ko se 19-letno dekle, ki ni bilo nikoli na počitnicah izven Rusije, začne spogledovati s tujcem, je pogosto ujeta med kladivom in nakovalom. Nekateri nazadnjaški Rusi to primerjajo z nekakšno izdajo, medtem ko se tujec na drugi strani hvali, kako je »bil z rusko bejbo«. Predstava o lahki dostopnosti ruskih žensk dobi povsem nove razsežnosti.
Niti mačistični Rus niti tujec na obisku ji ne izkazujeta nobenega spoštovanja: ruski mačo zato, ker je samo ženska, tujec pa zato, ker je »samo Rusinja« in zato »lahka«, češ da ona razmišlja samo o tem, kako se bo kot prebivalka gospodarsko manjvredne vzhodne Evrope prebila ven. To je podoba, ki jo v naših glavah zasajajo filmi, kot je prej omenjeni Rdeči vrabec.
Pred Putinom je bila Rusija postsovjetsko gospodarstvo. Ekonomski odnosi in ustaljene spolne vloge so določali vse javno in zasebno življenje. Ženske in moški v današnji Rusiji so zato še vedno v veliki meri del ene družbenoekonomske celote. Pa na zato, ker ženske ne bi mogle biti neodvisne, ampak zaradi binarne, soodvisne narave odnosov med spoloma.
Kljub temu ženske v Rusiji doživljajo manj kulturnega pritiska kot v mnogih katoliških in protestantskih državah, kar jim omogoča svobodnejše spolno izražanje. To ustvarja dodatno zmedo in lahko namiguje, da niso tako zaščitniške do svojih teles (in dostojanstva) kot ženske na Zahodu. Rekel bi, da ruske ženske vedo, kaj hočejo in kakšne korake morajo za to prehoditi. Vse je v dojemanju: Izzivalna šminka v pisarni polni moških bi v kakšni militantni feministični državi povzročila javni odziv v smislu »poglejte, kaj vse mora ženska narediti, da je slišana«. V Rusiji tega problema na srečo (ali pa na žalost) ni in naša glavna razlika s progresivistično Ameriko je v tem, da avtomatično sprejemamo določene realnosti, brez da bi jim nadevali pametne termine. V Ameriki se to dogaja bolj prikrito.
Se spomnite golih fotografij hollywoodskih zvezdnic, ki so pred petimi leti spolzele v javnost? Se spomnite, kako so se nato nekatere med njimi odločile, da bodo vzele stvari nazaj v svoje roke in nato namensko objavile cel foto album? Zakaj lahko o nadzoru govori Jennifer Lawrence, ruska ženska pa ne?
Menim, da so ruske ženske vložile prav toliko truda, vendar na svoj način. Ne samo, da so se naučile, kako se osvoboditi patriarhalnega sistema odvisnosti (danes imamo v državnih ustanovah na položajih več žensk kot marsikje na Zahodu), ampak so to tudi uspele storiti na način, da jim na primer ni potrebno pisati, kako da je »moški kompliment oblika nasilja«.
V Rusiji je razširjeno prepričanje, da seksualna objektifikacija sama po sebi ni nujno greh. »Lahka« je beseda, ki jo uporabimo za govor o plenu ali intelektualni prevladi. V družbi, v kateri tudi ženske same postajajo plenilke, je opisovanje s pridevnikom »lahek« stvar osebnega mnenja.
Če hollywoodska zvezdnica pozira zraven Harveyja Weinsteina s popolnim zavedanjem o tem, kakšne vrste človek je, in pet let zatem napiše esej o tem, je zaradi tega res bolj dostojna? Ali je uporaba spola za napredek v karieri bolj dostojna na Zahodu kot v Rusiji?
Ruske ženske so se naučile manipulirati z resničnostjo, v kateri prevladujejo moški, na zanimive načine brez političnega okvira (vsaj zadnjih 100 let). Pri nas nismo imeli nič od tega, kar je značilno za zahodni feminizem, to pa je povzročilo tako pozitiven kot negativen razvoj.
En očitni dejavnik v Rusiji je zavračanje nujnega povezovanja spolnosti z dostojanstvom in samospoštovanjem, kar je dokaj nekrščanska razvojna pot. Zakaj bi sploh imeli spolne odnose, če se na ta način simbolično »predamo« agresorju? Za sodobno Rusinjo seksualnost ni nekaj, kar bi žensko poniževalo in vplivalo na njeno celostno podobo ženske.
Ko je klasična moška vloga »prinašalcev kruha« v postsovjetskem gospodarstvu začela upadati, so ruske ženske začele posedati v barih in se družiti na družbenih omrežjih, da bi našle svojega princa. Že od otroštva so jim vcepljali v glavo, da je pravi partnerski odnos samo poroka, saj ta ženski zagotavlja srečo, brez da bi morala konstantno naokrog »loviti« nove partnerje. To je zdaj preteklost, tako na Zahodu kot v Rusiji.
Po ustaljeni zahodnjaški različici ženskega dostojanstva bi morala ženska uživati življenje tako, da prevzame vlogo biološkega moškega. V mnogih Netflixovih ali HBO-jevih serijah lahko opazimo, kako ženski liki prevzemajo obnašanje dominantnih moških, ki neprestano iščejo spolnost, uživajo v nasilju in rešujejo težave. Po drugi strani moški stranski liki prevzemajo lastnosti, kot so strah, pomanjkanje samozavesti, fizična šibkost in nagnjenje k stalnemu spraševanju svoje boljše polovice za nasvet.
Morda želijo s prikazovanjem ženske, ki riga in prdi, dokazati krivice v plačilni neenakosti? Tega ne vem. Lahko pa z gotovostjo rečem tole: ženski ni treba nositi moške srajce in sedeti z odprtimi nogami (po moško) zato, da bi imela pravico do avanture za eno noč.
Rekel bi, da je precej več dostojanstva v tem, če ženska sledi svojim lastnim predstavam o ženskosti, kot da pusti politiki, da jo odvrača od svojih ciljev v zasebnem življenju ali jo sankcionira zaradi uporabe ženskih atributov v imenu nekakšnega uveljavljanja moči. Ruske ženske nikoli niti niso čutile, da nimajo moči nad moškimi, zato tudi nimajo česa uveljavljati. Če jim pravimo, da so »lahke«, je to v najboljšem primeru kulturni šovinizem in mnoge se s tem strinjajo.
Preberite še:
Zakaj v Rusiji tolerirajo nadlegovanje?
Stereotipi o Rusinjah v Sloveniji: miti in resnice
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
