Samo poglejte te fotografije. Ena je bila posneta v Murmansku, druga v Moskvi in tretja v Vladivostoku. Čeprav je med temi tremi mesti na tisoče kilometrov, njihove stanovanjske soseske, zgrajene v sovjetskih časih, izgledajo skoraj identično. Takšne prizore lahko najdete v poljubnem mestu nekdanje Sovjetske zveze. Zakaj je v Rusiji toliko teh žalostnih panelnih blokov?
V prejšnjem stoletju so ruska mesta doživela velikanske spremembe. Večina prebivalcev je stoletja pred tem živela po vaseh, nato pa je po valu industrializacije v tridesetih letih 20. stoletja in po drugi svetovni vojni urbano prebivalstvo začelo skokovito naraščati. Leta 1917 je v mestih živelo komaj 17 % ljudi, do leta 1950 pa že skoraj 50 %. Zaradi tako hitre urbane rasti je bilo treba nova stanovanja graditi čim hitreje. Sovjetska zveza je začela eksperimentirati s tehnikami množične gradnje, ki so privedle do standardiziranih panelnih zgradb. Te so izgledale skoraj identično in so zapolnile stanovanjske četrti od Kaliningrada do Vladivostoka.
Panelna gradnja sicer ni bila sovjetski izum in so jo poznali v Nemčiji, v Nizozemski in Franciji že pred drugo svetovno vojno. A Sovjeti so bili tisti, ki so to tehniko izpopolnili.
Leta 1954 je nov sovjetski voditelj Nikita Hruščov ostro skritiziral način, kako so bile do takrat grajene nove stanovanjske zgradbe, in ga označil za preveč razsipnega. To je še posebej veljalo za slavni imperialni slog iz časov Stalina. Na naslednjem kongresu Komunistične partije je bil sprejet sklep o končanju pomanjkanja stanovanj v naslednjih 20 letih, po katerem je bila vsaka družina upravičena do enega brezplačnega stanovanja.
Vsa sredstva so bila namenjena gradnji novih stanovanjskih zgradb, ki so jim pravili hruščovke. Arhitekti so zrisali okoli deset različic teh blokov, ki so imeli večinoma pet nadstropij, bili brez dvigal (ta so bila draga) in z majhnimi kuhinjami.
Nekatere hruščovke so gradili iz zidakov, najbolj razširjen material pa so bili armirani betonski paneli. V mnogih mestih so postavili tovarne za proizvodnjo panelov, kar je precej zmanjšalo logistične stroške. Gradnja posameznega bloka je bila zaključena v zgolj dveh tednih, v manj kot 10 letih pa je ena od štirih sovjetskih družin dobila lastno stanovanje. Samo predstavljajte si navdušenje ljudi, ki so pred tem vse svoje življenje živeli v barakah ali komunalnih stanovanjih!
Poleg tipičnih panelnih blokov so obstajale tudi eksperimentalne zgradbe, ki se nikoli zares niso množično uveljavile. V Sankt Peterburgu je še danes ohranjena t. i. proto-hruščovka iz leta 1955 z značilnimi prostornimi kuhinjami in visokimi stropi, ki bi morala postati eden bolj razširjenih modelov, a je Hruščov menil, da je preveč potratna in tako so bili kasnejši bloki precej skromnejši.
V Ulan Udeju, prestolnici Burjatije, najdemo panelne bloke, okrašene z narodnimi simboli.
V mestih na območju večnega ledu (permafrosta) so vse zgradbe grajene na pilonih, zato da toplota, ki jo oddajajo, ne bi talila zamrznjenih tal. V severnih mestih so bloki pobarvani v žive barve, da bi popestrili izgled mest.
Proti koncu šestdesetih let so panelne hruščovke zamenjale brežnjevke, poimenovane po nasledniku Hruščova Leonidu Brežnjevu. Tehnologija je medtem že dovolj napredovala, da je bilo možno graditi poceni 9-, 12- in 16-nadstropne stanovanjske panelne bloke z dvigali, jaški za smeti in večjimi stanovanji.
Tehnologija je bila poceni, a je kljub temu zagotavljala varne in vzdržljive bloke. Kmalu so se te panelne zgradbe začele pojavljati v novih četrtih Moskve, Sankt Peterburga in drugih mest, zaradi česar vse stanovanjske četrti izgledajo zelo podobno. Leta 1986 je Mihail Gorbačov obljubil, da si bo do leta 2000 vsaka družina lastila lastno stanovanje, a po razpadu ZSSR se je doba brezplačnih javnih stanovanj končala.
Preberite še: Neizvedeni projekti: Kako bi lahko danes izgledala Kremelj in Rdeči trg?
Kljub temu tri četrtine ruskega urbanega prebivalstva še danes živi v stanovanjskih stolpnicah, večina katerih je iz sovjetskih časov. Sodobni urbanisti menijo, da ti mračni stanovanjski bloki zbujajo depresijo in imajo negativen učinek na psiho.
Dandanes je v velikih mestih precej zanimivih stanovanjskih možnosti, vključno s čudovitimi bloki, ki premorejo podzemne garaže in slikovite fasade, a večina teh je predragih za povprečno rusko družino.
Cenejša stanovanja so še naprej grajena iz panelov ali z mešano panelno-monolitno tehnologijo. Ti tipični stanovanjski bloki ostajajo za državo najcenejši način reševanja stanovanjskega problema milijonov družin. Slaba stran tega so depresivna obrobja mest po vsej državi. Današnja predmestja so polna ogromnih blokov z mikro stanovanji, ki jim v Rusiji pravijo čelovejniki (v prevodu nekaj podobnega kot "mravljišča"). Te seveda izgledajo sodobno, a koncentracija ljudi v njih je precej visoka. V enem takšnem stanovanjskem kompleksu je lahko tudi po več TISOČ (!) stanovanj, medtem ko jih je v hruščovkah bilo manj kot sto.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
