Kivi
Antagain/Getty ImagesZa domovino kivija velja Kitajska, zato ga znanstveniki tudi imenujejo kitajska aktinidija. Poleg same Kitajske so med glavnimi izvozniki te shrambe vitamina C še Italija, Nova Zelandija, Čile, Grčija in Francija. V Rusiji kivi gojijo v Krasnodarskem okraju in na Krimu. Več manjših sort pa gojijo tudi na Daljnem vzhodu.
Kurkuma in žafran
Science Photo Library/Getty Images; Mr. Ilkin/Getty ImagesNa prvi pogled sta žafran in kurkuma (ali "indijski žafran", kot ji pravijo) zelo daleč od ruske kuhinje. V svetu so najbolj znani indijski kašmirski, španski, iranski ali maroški žafran. Kljub temu se tako kurkuma kot žafran uspešno pridelujeta v južnih regijah Rusije - na Kavkazu in Krimu. In to v takšnih količinah, da jih je dovolj tudi za izvoz.
Marakuja
Carina Darjan/ 500px/Getty ImagesTa južnoameriški sadež s temno vijoličasto ali rumeno lupino in sladko pulpo ima rad vroče podnebje. V Rusiji so najbolj primerno našli v Krasnodarskem okraju. Tukaj lahko marakuja raste tudi na odprtem terenu. Po besedah lokalnih kmetov so plodovi veliki in sladki kot tropsko sadje. Vendar je sajenje trenutno v poskusni fazi in še ni doseglo industrijskega obsega.
Amarant
fcafotodigital/Getty ImagesAmarant ali temeljno živilo Aztekov se aktivno goji v državah Južne Amerike, na Kitajskem, v ZDA in v nekaterih državah v Afriki in Evropi. Zanimivo je, da so amarant v Rusiji aktivno uporabljali v kulinariki in verskih obredih v času stare Rusije - takrat je simboliziral moč, blaginjo in nesmrtnost. V 18. stoletju v času Petra Velikega in pod vplivom Zahoda pa je izgubil svoj pomen in se v kulinariki umaknil pšenici in rižu.
V zadnjih dvajsetih letih se je zanimanje za amarant ponovno povečalo; spomnili so se, da gre za izjemno koristen proizvod. Na srečo je podnebje srednjega pasu Rusije, južne Sibirije in Daljnega vzhoda zelo primerno za njegovo gojenje - tukaj uspe zrasti in dozoreti v 90-120 toplih dneh.
Artičoka
LuVo/Getty ImagesTo je za evropske države precej znana zelenjava, vendar v Rusiji še ni zelo razširjena. Hkrati pa ne moremo reči, da je neznana. Peter Veliki naj bi bil po obisku Evrope zasvojen z artičokami in naj ne bi sedel k večerji, če jih ne bi bilo na mizi. V Rusiji jih danes gojijo na zasebnih kmetijah, predvsem v Krasnodarski regiji.
Grenka melona
Ljudmila Černecka/Getty ImagesEksotično vzpenjalko, ki izvira iz tropskih krajev jugovzhodne Azije - grenko melono - uspešno gojijo na jugu Rusije. Pravijo ji tudi "indijsko granatno jabolko", saj se pod "krokodiljo" kožico se skrivajo zrna, podobna granatnemu jabolku. Po okusu je podobna buči z rahlo grenkobo, kar pa ne ovira pri pripravi okusnih jedi iz nje.
Asimina
hawk111/Getty ImagesAsimina ali indijanska banana ali paw paw, ki izvira iz Severne Amerike, ostaja še vedno eksotična za Rusijo, čeprav je zelo nezahtevna. Asimina z velikimi plodovi kremastega okusa raste na revnih tleh in prenese tudi zmrzal do -30°C, zato jo najpogumnejši vrtnarji sadijo v predmestju Moskve. Vendar se najbolje počuti na obali Črnega morja.
Žižola
ranasu/Getty ImagesŽižola ali kitajski datelj, kot ga tudi imenujejo, ni velik ljubitelj ruskega mraza. Njegova najnižja temperatura je -15°C. Čeprav ga gojijo na Daljnem vzhodu in v Sibiriji, so njegovi najboljši pridelki na jugu države (v Kubanu in na Severnem Kavkazu). Priljubljene so sorte iz osrednje in severne Kitajske. So nezahtevne - rastejo tudi na revnih tleh, za zimo jih ni treba pokrivati, sadike pa se sadijo v odprto zemljo. Na drevesih nato zrastejo majhni, vendar sladki plodovi.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.