Angelika ima čudno in redko bolezen, doživlja namreč spolno vzburjenost ob zvokih groma. Med nevihtami izgubi nadzor nad sabo in se podaja med rjuhe s prvim moškim, ki ga sreča, nakar doživi amnezijo.
Ta komično-erotični šund Aleksandra Polinnikova z elementi mistike in detektivke se je očitno lahko pojavil samo v zgodnji postsovjetski Rusiji. Takrat je prav vse postalo mogoče: film ohranja ravnotežje na meji pornografije. Z besedami enega od junakov: »Kje drugje bi to morda bil pornič, tukaj pa je samo vizualni pripomoček.«
Nori film z neverjetno natančnostjo odraža svoj čas in popolno odsotnost spolne vzgoje, kulture in določeno stopnjo norosti. Vzemimo na primer percepcijo ustvarjalcev o tem, s čim se ukvarja seksolog: Gre očitno za osebo, h kateri pridete, da imate z njo spolni odnos.
Socialna delavka Marina potuje na obrobje provincialnega mesta, da bi se dobila z ljubimcem, družinskim prijateljem, v najetem stanovanju. Nato jo med enim od njenih nočnih izhodov posili lokalni policist, nakar začne hoditi k njemu.
Film Angeline Nikonove obravnava temo nekakšnega stockholmskega sindroma, ko se žrtev naveže na nasilneža, zato malo spominja na Zadnji tango v Parizu (na splošno je vzdušje v filmu precej utesnjujoče), poleg tega obravnava podobno družbeno tematiko kot film Elena režiserja Andreja Zvjaginceva.
Dekle iz moskovske visoke poslovne družbe ima skrivni odnos z gradbincem iz province, kar privede do vzajemnega kvarjenja, moralne degradacije in nekaj trupel.
Producenti so Kobilico Jegorja Baranova označili za erotični triler, a napetosti v stilu Prvinskega nagona ne gre pričakovati. Spolnost je tu bolj ali manj metafora za duhovni in moralni propad v mestih in ni tako pogosto prikazana, čeprav film vsebuje več erotike, kot je bilo sprejemljivo v ruskem filmu leta 2014. Kobilica je poskus, da bi se erotični triler/dramo utrdilo ne kot ljubiteljski šund, ampak kot resen žanr. Nekateri menijo, da je poskus kar uspel.
Filmski prvenec kontroverznega gledališkega režiserja Konstantina Bogomolova je postal senzacija zaradi prikazov spolnosti in pojava priležnic kot stalne prakse v moskovski visoki družbi. Že tipična zgodba provincialnega dekleta, ki si pokori mesto, je izšla v obliki serije v dveh sezonah. Na koncu druge epizode junakinja samozavestno zavzame »svoj prostor pod soncem«. Nato se začnejo peripetije vsakdana priležnice, prepletene s kriminalnim podzemljem.
Po količini posnete golote lahko serijo Bogomolova primerjamo s količino umorov v Igri prestolov, igralska zasedba pa je imenik talentiranih in simpatičnih igralcev ruskega kina: Aleksander Kuznjecov, Sofija Ernst in Aleksandra Rebjonok. Film je definitivno nekaj za ljubitelje čustvenih in pogumnih erotičnih scen.
Resen, uspešen in svež poskus ruskega filma, da se vzpostavi v žanru erotične drame. Zvestoba Nigine Sajfullajeve je šele pred kratkim debitirala na Kinotavru – glavnem neodvisnem filmskem festivalu v Rusiji – in prejela številne pohvale. Kritik Aleksej Filippov je pisal o pojavu edinstvene niše, »kjer znajo seksati, govoriti kot v resničnem življenju in obstajati zunaj moralnih ocen«.
Zgodba se vrti okoli poročenega para iz mesta Kaliningrad, ki je z vseh strani obkroženo z Evropo, in ne govori o seksualni emancipaciji, ampak o krhkih pogovorih znotraj družine, ki jo je prizadela kriza. Spolnost je tukaj prej neločljiv del duhovnega kot pa telesnega življenja, rezultat pa je impresiven.
Preberite še:
Kako se je spreminjal pogled na spolno vzgojo v ruskih šolah
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
