Družinsko drevo Leva Nikolajeviča Tolstoja in njegova protislovja

»Lažje je napisati 10 zvezkov filozofije, kot eno samo načelo udejanjiti v praksi,« se glasi prvi zapis v dnevniku Leva Nikolajeviča Tolstoja iz leta 1847, ko je bil danes svetovno znani pisatelj še študent univerze v Kazanu. Njegovi znani citati, pa najsi bodo to odlomki iz esejev ali uvodna poved iz Ane Karenine, krasijo razstavo v preddverju Cankarjevega doma, ki so jo odprli ob začetku festivala Tolstoj: Iskalec resnice in bo na ogled do 24. marca. V razstavi seveda še zdaleč ne gre samo za zapise citatov, temveč za precej pisano predstavitev življenja ruskega umetnika, ki vključuje tudi fotografske portrete, slike njegove družine, rokopisov in znanih predmetov iz njegove hiše na Jasni Poljani.

Program festivala »Lev Nikolajevič Tolstoj, iskalec resnice«

Življenje kompromisov

Pred otvoritvijo razstave je bila polna dvorana Kluba Cankarjevega doma priča predavanju dr. Pavla Basinskega, znanega ruskega literarnega zgodovinarja, ki je sicer tudi urednik kulturne redakcije ruskega vladnega časopisa Rossijskaja gazeta.

Basinski je v pogovoru z občinstvom nakazal, da je imel tudi sam Tolstoj težave pri udejanjanju svojih načel v praksi. Njegova načela so bila sicer precej kritična in celo revolucionarna glede na takratno realnost ruske družbe, podoben pogled pa je imel tudi na umetnost, za katero je menil, da ne sme služiti sama sebi, ampak mora služiti predvsem učenju in spreminjanju sveta na bolje.

V resnici je bilo dejansko življenje Leva Nikolajeviča Tolstoja polno kompromisov med njegovimi idejami in družinskim življenjem. Ni skrivnost, da je bilo zaznamovano s protislovjem med obveznostmi, pripadnostjo in ljubeznijo do svoje plemiške družine ter svojim zagovarjanjem družbenih sprememb in socialne pravičnosti. Ta nasprotja so ga silila v sprejemanje kompromisov, zlasti z njegovo ženo Sofijo Andrejevno, najsi bo to takrat, ko je želel zaradi svojih načel ob sedmih mladih otrocih razdati vse premoženje, ali pa takrat, ko je Tolstoj na svojo posest novačil mlade študente za svoje pedagoške eksperimente. Položaj Sofije je sicer v neki meri jasno odražal omejitve ženske v patriarhalni carski Rusiji, saj ob svojih materinskih obveznostih sama med drugim ni mogla uresničiti lastnega umetniškega talenta, ki ga je v omejenih poskusih nedvomno izkazovala.

V kompromisnem duhu se je končalo tudi njegovo življenje, saj se je Tolstoj pred svojo smrtjo želel pobotati bolj ali manj z vsemi, s katerimi je bil v konfliktu. Eden od poslušalcev je ob koncu predavanja Basinskega spomnil na zgodbo, da naj bi Tolstoj pred svojo smrtjo iz hiše nagnal duhovnika, vendar je literarni zgodovinar pojasnil, da je bila pravzaprav družina tista, ki je preprečila srečanje med duhovnikom in Tolstojem, ki je bil celo življenje zelo kritičen do cerkve. Basinski špekulira, da bi se lahko Tolstoj v primeru srečanja kaj lahko pobotal tudi z duhovnikom in s pravoslavno cerkvijo.

Njegov svetovni nazor ima korenine že v zgodnjem življenju

Glavni poudarek predavanja je bil namenjen tezi, da je zgodnje življenje Leva Tolstoja ključno vplivalo na njegovo misel in ustvarjanje skozi celotno življenje. V množici različnih imen, patronimov in priimkov ljudi iz njegovega življenja, ki jih je bral predavatelj in jim je bilo precej težko slediti, lahko razberemo misel, da so že zgodnji vtisi ključno vplivali na pisateljev značaj.

Tolstoj se je denimo še dolgo živo spominjal prizora, ko ga je bratranec njegove matere med nekim pogovorom na Jasni Poljani močno prijel in ga nikakor ni želel izpustiti. V eni ali dveh minutah, ko ga je močni materin bratranec tako držal, se je malemu Tolstoju za vrsto prihodnjih let vtisnila izkušnja nasilja, ujetništva, nesvobode, ki ga je takrat privedla v jok in mahanje z rokami, da bi se rešil tesnega prijema.

Na Jasni Poljani niso tepli otrok. Njihova vzgoja je bila za tisti čas zelo progresivna in precejšnja redkost v primerjavi z njegovimi sodobniki, pripoveduje Basinski. Tolstoj se je v svoji misli med drugim močno opiral na francoskega razsvetljenca Voltaira, ki ga je bilo mogoče najti tudi v »masonski knjižnici« Volkonskih, njegov ded Nikolaj Volkonski pa je bil precej ravnodušen do pravoslavja. Po drugi strani je oče Nikolaj Tolstoj v družini pisal o osebnih doživetjih iz bojev proti Napoleonovi Franciji, ki so razkrivala trpljenje ljudi in grozote vojne, je predstavil predavatelj. Družinsko okolje s specifično vzgojo, izkušnjami družinskih članov in knjižnim okoljem je tako vsaj delno pripomoglo tudi k Tolstojevemu pacifizmu in razumski kritiki cerkve.

Neko posebno duhovno mesto je bilo v njegovem življenju povezano z njegovo materjo Marijo Nikolajevno, ki je umrla, ko je bil Lev star kakšni dve leti. Pisatelj se je po videzu ni spominjal, a je imela v njegovem življenju vseeno nekakšen mistični vpliv, h kateremu je pripomogel tudi starejši sin Nikolaj. K materi, ki je svet zapustila brez portreta z njeno podobo, se je obračal z molitvijo, predstavljal pa si jo je tudi v nefizični, romantični podobi, je pojasnil predavatelj.

Tolstoj je sicer v dnevniku za najbolj pomembno osebo v svoji vzgoji izpostavil Tatjano Nikolajevno, ki ga je vzgajala po materini smrti. Ravno Marija mu je bila s svojo skromno osebnostjo in ljubeznijo zgled za ključno stališče, da je prava vera v samem življenju, ne pa v izpolnjevanju verskih obrazcev. Tatjana mu je tako predstavljala religiozni ideal.

Edini od bratov, ki ni zaključil univerze

Ljudje iz živega življenja so vsaj delno navdahnili tudi like v njegovih delih. Najbolj očitno podobnost je seveda mogoče najti med materinsko družinsko linijo Volkonskih in priimkom rodbine Bolkonski v romanu Vojna in mir. Ded Ilja Tolstoj, ki je imel težave z zadolževanjem in je zaradi finančnih težav sprejel službo guvernerja v Kazanu, kamor se je preselil tudi mladi Lev, ni toliko osebnostno vplival na Tolstoja, se pa njegova oseba odraža v liku grofa Rostova v romanu Vojna in mir, je pojasnil Basinski. Skromnega starejšega brata Sergeja je denimo odražal Andrej Bolkonski. Mogoče bi bilo potegniti vzporednice med likom Nataše Rostove in Tolstojevo ženo Sofijo in tako dalje, kar velja tudi v drugih Tolstojevih delih, kot je Ana Karenina.

Ruski literarni zgodovinar je omenil še eno zanimivost. Lev Tolstoj je bil edini od štirih bratov, ki ni zaključil nobene gimnazije ali univerze (študij orientalistike ter prava je opustil in je bil v veliki meri samouk), a je vendarle ravno on postal svetovno znan pisatelj in je po slavi daleč presegel vse druge člane v družini. Veliko več možnosti za uspeh kot sicer prijetnemu in prijaznemu Levu so najprej pripisovali starejšemu bratu Sergeju, lepemu in nadarjenemu študentu matematike, ki je predstavljal zgled Levu, ali pa Nikolaju, ki je bil uspešen posameznik, vojak, ki je za povrh v svojih prvih pisateljskih delih izkazoval nadarjenost za pisanje in smisel za jezik. A Nikolaj nikoli ni postal velik pisatelj. Zanj je bila leta 1860 usodna tuberkuloza, »pomočnik« Lev pa mu je tesno stal ob strani vse do smrti.

Festival o življenju in delu slavnega ruskega pisatelja se bo sicer nadaljeval vse do meseca marca. Program dogodkov si lahko ogledate tukaj.

Na otvoritvi razstave, ki je v Ljubljani vzbudila kar nekaj zanimanja in privabila številno občinstvo, je med drugim spregovoril slovenski minister za kulturo Tone Peršak, ki je izpostavil, da imata Rusija in Slovenija izvrstne odnose na področju kulture, kar je tudi posledica kulturnih vzporednic zaradi skupnega slovanskega porekla. Spomnil je, da je bila jeseni v prestižni moskovski galeriji Garage razstava NSK: Od Kapitala do kapitala, da v Cankarjev dom v soboto prihaja dramatizacija velikega romana Vojna in mir v skupni izvedbi SNG Drame, MGL-ja in Cankarjevega doma, od jeseni 2017 do poletja 2018 pa bo potekala sezona kulturne izmenjave med Republiko Slovenijo in Rusko federacijo.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.