Nekaj tipičnih težav Rusov pri učenju slovenščine

Sklanjanje, spreganje in ločila

Tako ruščina kot slovenščina imata šest sklonov in to istih. A se kakopak besede v obeh jezikih ne sklanjajo enako, kar Slovenci hitro zaznajo, ko poslušajo kakšnega na novo priseljenega Rusa, še bistveno bolj pa se to opazi pri njihovem pisanju.

Sara Prezelj, študentka Filozofske fakultete v Ljubljani, je v okviru svoje magistrske naloge raziskovala napake Rusov, ki jim je slovenščina drugi oziroma tuji jezik. Poglejmo si nekaj tipičnih primerov, ki jih je zaznala v pogovoru z ruskimi otroki in odraslimi.

Neka mlada ruska deklica je denimo v slovenščini zapisala poved: »Potem ko prideš do postaji.«

Ločila in zapis besede »potem« bomo pustili nekoliko ob strani in bomo izpostavili samo končnico pri besedi »postaja«. Vidno je, da je beseda sklanjana tako, kot se sklanja ženski samostalnik v ruščini – tako ona ne pride »do postaje«, ampak »do postaji«.

Še en primer odraslega sogovornika, ki je »izdal« rusko sklanjatev pri kraju in državi, v kateri se je rodil: »Sem iz Rusije iz Moskve ampak rojen sem v Uralske v Kazahstane.«

To postane še toliko bolj zapleteno, ko želi človek praktično enako besedo avtomatično izreči tako, kot je je pač že navajen v domačem jeziku. Ko je predstavljala svoj hobi, je odrasla Rusinja v Sloveniji povedala naslednje: »Rada berem knjigi.« (v ruščini pravilno knjigi, книги; v slovenščini knjige)

Najbrž ste v zgornjih zapisih opazili tudi pomanjkanje ločil. Seveda se je ločila pri usvajanju novega jezika treba posebej naučiti, kar zahteva čas in voljo. Pri vsakdanji ustni komunikaciji, ki je še bolj potrebna v začetnih fazah, se tega elementa vendarle ne opazi. Konec koncev pa, roko na srce, ločila v našem jeziku pogosto delajo preglavice celo Slovencem.

Tvorjenje povedi in oblikovanje besed

Še bi lahko naštevali primere, ki izhajajo iz drugačnega sklanjanja, a se raje preselimo še na druge jezikovne elemente. Poglejmo si, kako se v »ruski slovenščini« pozna način tvorjenja stavkov in besed, značilen za ruski jezik. Ponovno navajamo nekaj primerov slovenskih povedi tako otrok kot odraslih Rusov:

»Sem bila v Italiji kje zelo vroče.« (Bila sem v Italiji, kjer je zelo vroče.)

Če pogledamo, kako izgleda ta poved v direktnem ruskem prevodu, hitro vidimo logiko, zakaj je Rusinja tako postavila besede, saj se poved v ruščini glasi: »Ja byla v Italii, gde očen' žarko.«

»Enkrat ona je rekla tekaču dober tek!«

Ruski govorec ali govorka nam poleg simpatične prigode prikaže primer z uporabo zaimka (ona), ki je praviloma v ruščini vedno prisoten (Odnaždy ona skazala …). V slovenščini to seveda slovnično ni napaka, praviloma pa mi zaimke spuščamo in preprosto rečemo: »Enkrat je rekla tekaču …«

»V otroštvu ni se naučila slovenščine.«

Določeno zmedo med drugim povzročajo tudi naši povratni glagoli z besedo »se«, za katero Rusi pogosto ne vedo, kam točno bi jo postavili.

»Niso sposlušali jo.« (Niso je poslušali.)

Po eni strani je zaimek postavljen na konec, da bi dali nanj poudarek, kar je značilnost tvorbe stavkov v ruščini (»Oni ne slušali jijo.«). Vendar pa je ta poved še bolj zanimiva zaradi nečesa drugega – tukaj zagledamo eno stvar, ki jo brez problema naredijo tudi Slovenci pri učenju kakšnega tujega jezika: ko se poskušamo sporazumevati v tujem jeziku, »izumimo« svojo besedo, ki se nam zdi v dani situaciji primerna – ruski deklici je bilo pomembno tisto eno kratko dejanje, da je pač tisti trenutek, ko je nekaj povedala, niso poslušali.

»Mi pogovarjali o poroki, otrokah, življenju, hiši, konjah itd.«

Podoben »ruski vpliv« je moč videti tudi tukaj, denimo tale »mi pogovarjali« na začetku ali oblika besed »o otrokah, konjah«. Posebna zgodba, na katero morajo biti pozorni tako Rusi v slovenščini kot Slovenci v ruščini, je prav zares zgodba z glagoli, ki so v enem jeziku povratni, v drugem pa ne in eden osnovnih primerov je ravno pogovoriti se/pogovorit' (поговорить). Tako od Rusov v slovenščini pogosto slišite: »Mi pogovarjali …« Podobno je v primeru, če med učenjem nekdo izpusti »se« in reče: »Jaz učim.«

Dvojina

Kot je že splošno znano, je dvojina v jezikih danes redkost in zato zlahka dela težave tujcem, ki se učijo slovenskega jezika. Kot zanimivost si oglejmo samo poved Rusa, ki se v trenutku zapisovanja nekako zaveda dvojine, a jo upošteva samo delno:

Levo in desno sta nočne omarice z vijoličnimi luči.

Pa še kaj bi se našlo …

Še bi lahko naštevali mesta v slovenskem jeziku, ki so zahtevna za učenje pri Rusih, a se za danes ustavimo tukaj. Ob tem priznajmo, da je seveda najbolj pomembno besedišče, znanje konkretnih slovenskih besed, ki so včasih povsem drugačne, včasih pa podobne ruščini, kar nas včasih celo zavede, kot nam iz svojih izkušenj pripoveduje naša ruska dopisnica.

Marsikaterega Rusa, ki spravi slovenščino na visok nivo, pa včasih vseeno še lahko prepoznamo po eni zanimivi značilnosti – ruskem naglasu, ki se ohrani pri marsikaterem govorcu. A so tudi pri tem pravilu številne izjeme. Tudi sam avtor je bil nekega dne presenečen, ko je slučajno slišal neko rusko profesorico, ki se je sicer s študenti pogovarjala le v ruščini, kako nekomu po telefonu govori brezhibno slovenščino.

Pri pripravi prispevka je sodelovala rusistka in slovenistka Sara Prezelj, ki je za potrebe tega članka prispevala vsebino iz svoje magistrske naloge.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.