Dobrodošli v lokalih Rjumočnaja, ki vas ne bodo močno udarili po žepu, vas pa lahko dobro udarijo »v glavo«. Vsak večer sem obiskal enega od teh lokalov v Moskvi, dobil veliko novih znancev, spil precej vodke in pojedel kar nekaj slanikov.
Ob 16.30 nekje v južnem delu Moskve, ko sem ravno spil kvas in pokadil cigareto, sem se v mislih že pripravljal, da vstopim skozi vrata, obložena z navijaškimi nalepkami. To je bila prva »rjumočnaja« v mojem življenju.
Gostilna in restavracija Rjumočnaja ima izvor v časih Sovjetske zveze, ime pa izvira iz ruske besede »rjumka«, ki označuje majhen kozarček za močne alkoholne pijače, torej šilce oziroma štamperle. Rjumočnaja je bila prvotno zamišljena kot enostaven lokal brez pretiranih podrobnosti, v kateri lahko delavec nekaj sproti popije, ohranila pa je tudi rahel pridah nekdanjih tavern iz časov carske Rusije. Danes Rjumočnaja ni več tako priljubljena, saj ji delajo konkurenco sodobni bari in restavracije, vendar se vseeno zdi, da ruski narod še vedno potrebuje en kraj, kjer se lahko meri popito vodko v mililitrih.
Prijatelji so mi pojasnili, da tradicionalna »rjumočnaja« predpostavlja visoke mize kot v ekspresnih okrepčevalnicah, sumljivo zakusko in tisto, čemur bi lahko rekli »vzdušje iz menze«. V preteklosti so sem hodili samo moški, danes se to počasi spreminja.
Mogoče se vam vse skupaj ne zdi preveč privlačno, jaz pa sem si zadal nalogo, ki sem jo želel na vsak način izpolniti: piti čim več za čim manj denarja, vam pa prenesti svoje vtise.
Še hvaležni mi boste.
Na koncu le grem skozi vrata, ki so od zunaj prelepljena z nalepkami. Prijetno sta me presenetili dve stvari:
To še ni vse: gre za zelo sproščen lokal z živo glasbo in umetniškimi slikami na zidovih, prostor pa krasijo tudi stare sovjetske gajbe piva. Lastnik mi pove, da se tukaj pogosto srečujejo pesniki, brez težav pa se prilagajajo tudi novi generaciji mladih hipsterjev, ki so se rodili šele v tretjem tisočletju našega štetja.
Rjumočnaja v Zjuzinu pred prihodom gostov
Tommy O’CallaghanNaročimo tri litre piva v kozarcu, ker je to tukaj baje »ta prava stvar«. Nato s prijatelji klepetamo z Aleksejem, ki je v lokalu ponosna stalna stranka. Celo uro nam zelo živo opisuje, kako je nedavno razbil šipo na avtu. Mogoče se vam zdi dolgočasno, a vendar je to dobrodošla sprememba, da vam kot tujcu ni treba spet primerjati svojo državo Irsko in Rusijo, ampak se pogovarjati o čem novem. V Rjumočni nisem tujec, ampak eden izmed njih. Mogoče boste začutili, kako je biti Rus.
Cena: 590 rubljev (cca. 8 €) za tri litre piva (nekaj čet 2 € na osebo) in 55 rubljev (0,70 €) za pico.
Skupaj: 3,5 €
Zdi se mi, da sem že pogruntal »šablono«, po kateri »rjumočne« dobijo svoja imena. Milo rečeno, praktični so, se ne trudijo preveč z domišljijo.
Saj mi je bilo v redu s pico in hipstersko glasbo, a je sedaj nastopil čas, da najdem tisto pravo, pristno okolje. Ves lokal je tukaj prežet z duhom nekdanjega časa, zidovi so stari, staro je pohištvo, osvetljava je šibka, mize so majhne, meniji so kar natisnjeni na A4 list in prilepljeni na zid.
Želim naročiti slanik s kruhom in vodko, vendar človek v vrsti poleg mene vztraja, da je »pivo brez vodke metanje denarja proč«. V redu, eno pivo, ena vodka ter slanik s kruhom.
Jaz sem Irec in že imam predstavo o takšnem lokalu. Sem radi zahajajo stari strici, ki so z natakarjem na »ti« in mrko gledajo na vsakogar, ki se tam nariše prvič. Vseeno je vzdušje prijetno. Hitro se napolni po koncu delovnega časa. Ljudje tukaj razpravljajo o vsem in o vsakem.
Verjemite, da bo prostor hitro poln ljudi
Tommy O’CallaghanO slaniku raje ne bi govoril …
Cena: 410 rubljev (cca. 6 €), od tega vodka 120, slanik 80 in pivo 210 rubljev.
Skupaj: cca. 9 evrov.
Tole je privlačen lokalčič. Že iz imena je jasno, da lastniki ne skrivajo svoje naklonjenosti do Sovjetske zveze. Do zadnje podrobnosti me kraj čudno spominja na menzo iz Orwellove knjige 1984. Nahaja se v podzemlju, je funkcionalen, obarvan v »fluorescentno« belo, prostor je maksimalno izkoriščen.
Najboljša stvar v Čeburečni SSSR pa so zagotovo ljudje. To je mešanica vseh mogočih starosti in generaicj.
Klepetal sem z nekima belgijskima turistoma, ki sta uživala v na novo odkritem mestu in za spomin kupila nekaj sovjetskih plakatov. Mogoče to ni najbolj »avtentičen« izmed obiskanih lokalov, je pa vsekakor najživahnejši.
Cena: 270 rubljev (cca. 3 €), pivo stane 150, vodka 120 rubljev.
Skupaj: cca. 12 evrov.
Prejšnji lokal je oblikovan po sovjetsko, okrepčevalnica Družba pa res izhaja iz sovjetskih časih in zdi se, da se od takrat tukaj ni dosti spremenilo.
Za današnje standarde je to precej zanemarjen lokal, a se zdi, da vseeno privlači ljudi iz različnih družbenih, kulturnih in drugih slojev. Nekatere stranke se vozijo v Mercedesih, zraven pa so babice in študenti, vsi skupaj pa za mizami jedo čeburek (polnjeno pečeno testo, spominja na panceroti). Priča smo enakopravnosti, ki spominja na sovjetsko enakost.
Pričakoval sem, da so v takšnih lokalih povsod velike in visoke mize brez stolov, vendar sem na to tukaj naletel prvič. Moram priznati, da mi je bilo v bistvu všeč. Ko človek malo bolje razmisli, v bistvu plačujemo hrano v javnih restavracijah z veliko ljudmi, da se potem zapremo v svoj zaprt ločen kotiček in smo od ostalih ograjeni. Tega tukaj ni.
Cena: 190 rubljev (2,5 €), čeburek stane 50, steklenica piva pa 140 rubljev.
Skupno: cca. 16 evrov.
Tale bar ni »Rjumočnaja«, ampak gruzinski lokal, vendar smo ga kar dodali na naš seznam, da bo bolj raznovrsten. Vseeno ima nekatere podobnosti. Lastnik svoj lokal opisuje kot »poceni in veselo restavracijo s poudarkom na gruzinskem alkoholu«. Recimo temu »gruzinska Rjumočnaja«.
Ko gre za hrano, sem vedno mislil, da imajo Gruzinci boljšo hrano od Rusov (pa brez zamere). Ko sem obiskal ta kraj, sem svojo teorijo začel razširjati še na alkoholne pijače. Tukajšnji domači konjak je bil zares nekaj najboljšega, kar sem poskusil v svojem življenju. Ko smo do dna spili tretji konjak, nam je lastnik podaril steklenico za domov (močno gruzijsko alkoholno pijačo).
Vsaka Rjumočnaja sovjetskega tipa ima nek svoj šarm, a se nič ne more primerjati z gruzijskimi elementi v Špinatu. Zidovi so povsem prekriti s psihedeličnimi slikami, ki jih lahko sproščeno občudujete, čez nekaj konjakov pa se počasi že spoznate na takšno slikarstvo.
Strežba je prvovrstna in natakarji zelo prijazni. Moramo priznati, da Rusi na tem področju niso tako napredni.
Špinat je idealen kraj za zaključek mojega potovanja, ki je pokazalo, kako je lahko Rusija poceni, meni pa je odkrilo bistvo narodne pivske kulture. Ljudi z njo pogosto spoznavajo, vendar jo redki razumejo. Ko gledam, kako ljudje tukaj spijejo steklenico vodke, začutim, kako iskreno se obnašajo. V moji domovini ljudje previdno odidejo »na eno pivo«, potem pa »bomo videli«, »kar bo, bo«. V Rusiji morate samo premagati svoj »glas vesti« glede pijančevanja in slediti svojim prijateljem v tekmi proti dnu, drugače niste nič drugega kot izdajalec.
Drugače rečeno: »navlažiti grlo« v lokalu tipa Rjomočnaja je enako, kot da bi rekli: »Samo na dve veliki steklenici vodke gremo, potem pa domov, častna beseda!«
Cena: 420 rubljev (cca. 5,5 €) – trije domači konjaki, vsak stane 140 rubljev.
Skupaj: preko 21 evrov.
Kvas pred tekmo – okus me ni navdušil
Tommy O’CallaghanČe bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
