Besedilo je povzetek predavanja dr. Aleksandra Životića z naslovom Jugoslovansko-sovjetski odnosi 1945-1961, ki je potekalo 13. decembra 2017 na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.
Pomembno vlogo v odnosu teh dveh držav igra tradicija ruske oz. sovjetske prisotnosti na Balkanu. Še posebej se je ta povezanost kazala v času 1. svetovne vojne, ko je Rusija Srbiji nudila vojaško, ekonomsko ter politično in diplomatsko pomoč. Diplomatski odnosi med novonastalima državama, sovjetsko in jugoslovansko, se obnovijo šele pred 2. svetovno vojno z raznimi trgovinskimi sporazumi in sporazumi o priznanju. Ko se jugoslovanska kraljevina znajde pod nemškim pritiskom, se začne ponovno obračati k Sovjetski zvezi, da bi si zagotovila pomoč in politično zaščito, saj je njena prejšnja zaščitnica Francija izginila s političnega prostora.
Ob začetku 2. svetovne vojne Sovjetska zveza svojo politiko do Jugoslavije vodi na dveh kanalih:po eni strani gre za popolno podporo Komunistični partiji Jugoslavije in partizanskemu gibanju, ki nastopa pod njenim vodstvom, na drugi strani pa Sovjeti zaradi situacije na drugih bojiščih kot legitimno priznavajo predstavnike jugoslovanske vlade, ki so bili delno na Bližnjem vzhodu, delno pa v Londonu. Takšna situacija traja vse do leta 1944, ko SZ prevzame aktivnejšo vlogo na Balkanu. Do leta 1942 ni obstajala niti neposredna komunikacija med Stalinom in Titom, ampak je vsa komunikacija potekala preko Kominterne, omeniti pa je potrebno, da je sovjetska stran vodstvu jugoslovanskih komunistov že takrat zamerila precej stvari, kot npr. dejstvo, da konec leta 1941 in v začetku 1942 v zahodnih delih Srbije, še posebej v Hercegovini in Črni gori, partija prehaja v t. i. drugo fazo revolucije, ki pomeni obračun z razrednimi sovražniki, takšno prakso pa SZ kritizira in meni, da prehod v to fazo in ustvarjanje širše protifašistične fronte ni potrebno.
S premikom težišča partizanskega boja na prostor Srbije in prihodom Rdeče armade na Balkan se začne neposredno sodelovanje med državama. To se ne kaže zgolj v povezanosti na terenu, ampak tudi s Titovim nenadnim obiskom Moskve. Takrat je bil podpisan sporazum o vstopu sovjetskih sil na jugoslovansko ozemlje. Sovjeti se tudizavežejo, da bodo pozimi istega leta po sovjetskem modelu opremili partizanske enotein poslali ekonomsko pomoč v hrani in oblačilih.
Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da si naložite našo mobilno aplikacijo in se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Oboje je seveda brezplačno!
To zavezništvo počasi dobiva svojo podobo na prehodu iz 1944 v 1945. To je čas, ko se na osvobojenih ozemljih ustvarjajo družbene in državne strukture po sovjetskem modelu, kar poteka precej prikrito. 11. aprila 1945 jugoslovanska delegacija, ki jo vodi Tito, odide v Moskvo in podpiše sporazum o prijateljstvu in sodelovanju, na kar je Zahod precej burno reagiral. Obdobje od konca 2. SV do resolucije Informbiroja velja za obdobje popolnega zavezništva in povezanosti Sovjetske zveze in Jugoslavije, vendar ni bilo vse idealno. Jugoslovanske komuniste je razočaralo pomanjkanje sovjetske pomoči v času krize, kar jemljejo kot izdajo svojih interesov. Po drugi strani pa jim Sovjeti očitajo prepočasen proces nacionalizacije v kmetijstvu, vstopanje nezaželenih elementov v komunistično oblast, ki tja ne spadajo, in delno ilegalno delovanje partije– vse to so elementi, ki se kasneje odrazijo v resoluciji Informbiroja leta 1948.
Na zunanjepolitičnem področju Jugoslavija sledi sovjetski poti, ki je vezana na krepitev odnosov in podpisovanje bilateralnih sporazumov z vzhodnoevropskimi državami. Konec leta 1947 pride do trenutka, ki navzven izgleda kot vrhunec medsebojnega zbliževanja držav nastajajočega vzhodnoevropskega bloka, v resnici pa je vodil do konflikta. Ta konflikt ni bil povezan le z medpartijskimi odnosi, ki so jih Sovjeti zamerili Jugoslaviji, ampak je vezan na zunanjepolitične trende, še posebej na balkansko politiko do Albanije in Grčije ter načrtovano balkansko federacijo, kljub temu, da je jugoslovanska politika do Grčije predstavljala direkten prenos sovjetske. Tudi Zahod izrazi nezadovoljstvo jugoslovanske politike do Grčije in pomanjkanje demokracije. Vse to je Jugoslavijo v praksi vodilo v zunanjepolitično izolacijo.
Konflikt leta 1948 je pustil velike sledi in je izzval mnoge posledice na notranjem političnem prostoru. Sledila je prekinitev niza meddržavnih sporazumov, predvsem tistih na področju medsebojnega ekonomskega sodelovanja, napetosti na mejah so skoraj prerasle v oborožene spopade. Danes težko rečemo, ali je Jugoslaviji grozila vojaška intervencija Sovjetske zveze. Jugoslovansko politično in vojaško vodstvo je bilo v to sicer prepričano, vendar v sovjetskih virih ni nobenih dokazov, da se je kaj takšnega zares pripravljalo. Jeseni 1949 ta konflikt preraste na višjo raven, Jugoslavija varnostnemu svetu OZN poroča o sovjetskih pritiskih, sledi pa sovjetski odgovor v obliki 2. resolucije Informbiroja, ki so jo sprejeli v Budimpešti. Ta resolucija je poslala jasno sporočilo, da povratka ni več in razglasila, da je jugoslovanska komunistična partija v rokah vohunov in morilcev. Jugoslovansko državo, ki je ravno prišla iz vojne z ogromnimi materialnimi in človeškimi izgubami in ki se je po vojni težko obnavljala, saj je bila gospodarsko vezana na Sovjetsko zvezo in njene zaveznice, je ta resolucija močno prizadela.
Da bi bila nesreča še večja, se je Jugoslavija kot izrazito agrarna država takrat znašla v zelo težki situaciji, saj ni mogla prehraniti svojega prebivalstva, ker je doživela dve zaporedni suši. Država je zato začela iskati izhod iz krize v obliki sporazuma z Zahodom. Ta zahodna ekonomska in vojaška pomočpa je imela tudi svojo ceno: V začetku je bila predvsem sredstvo za vzdrževanje stabilnosti v državi, vendar je Zahod poskušal Jugoslavijo postopno vključiti v svoj politični in vojaški blok. V naslednji fazi bi morala Jugoslavija izvesti 2. stopnjo zbliževanja z Zahodom, kar je pomenilo ukinitev političnega monopola z uvedbo strankarskega sistema, odpoved socialističnim oblikam odnosov – skratka uničenje revolucije in vrnitev k staremu redu, na kar jugoslovansko komunistično vodstvo ni bilo pripravljeno. Na drugi strani pa so to že trenutki (govorimo o začetku leta 1953), ko v SZ pride do velikih sprememb, saj umre Stalin in se začne resen notranji boj za oblast.
Jugoslovanski komunisti so bili v prvi vrsti predvsem komunisti in jim je bila zato Sovjetska zveza mentalno in ideološko bližja od Zahoda; sodelovanje s slednjimso doživljali kot nujnost in ne kot skrivno opredelitev. Zahod je na Jugoslavijo že začel pritiskati, na sovjetski strani pa so obstajale težnje po stabilizaciji in krepitvi odnosov znotraj socialističnega bloka, še posebej zaradi ranljivosti vzhodnega bloka po Stalinovi smrti.
Tito in Hruščov v Skopju leta 1963
Državni arhiv Makedonije/WikipedijaMaja 1955 je Hruščov z najbližjimi sodelavci prišel v Beograd. Treba je bilo popraviti in obnoviti sovjetsko podobo v Jugoslaviji, pri čemer je sledil niz manjših potez, ki so vodile k temu (npr. Jugoslavija je imela ogromne dolgove do SZ, kar je ta rešila tako, da ji je oprostila vse dolgove).
Leto 1956 prinese ne le zbliževanje na bilateralnem nivoju s podpisom deklaracije v Moskvi, ampak tudi do zbliževanja na mednarodnem področju, kar je povezano predvsem s krizo na Bližnjem vzhodu, pri čemer Jugoslavija odigra pomembno vlogo v mednarodni areni oz. v Združenih narodih in postane neke vrste posrednik med SZ in ZDA. Takrat pa se ti težko pridobljeni dobri odnosi spet začnejo kvariti, predvsem zaradi revolucije na Madžarskem. Prvo sovjetsko intervencijo na Madžarskem Jugoslavija podpre s pojasnilom, da gre za komunistično revolucijo, v kateri se njihovi komunistični bratje ubijajo in ponižujejo.
Tito v svojem govoru partijskemu aktivu v Puli nekaj dni kasneje ostro obsodi sovjetsko politiko na Madžarskem. Sovjeti to doživijo kot velik udarec. Celotno naslednje leto 1957 je popolnoma v skladu z naslovom predavanja in gre zares za hladno-tople odnose. Na vsake dva ali tri mesece se menjavajo trenutki popolnega zbliževanja in oddaljevanja. Oddaljevanje je še posebej vidno v prvih mesecih leta 1957, nato sredi leta istega sledijo delno obnovljeni odnosi, predvsem zato, ker Jugoslovani vztrajajo pri pomoči iz SZ v zvezi z izgradnjo velikega aluminijevega kombinata. Jugoslovanski minister za obrambo obišče SZ, sprejme pa ga maršal Žukov, ki je bil Jugoslaviji in njenemu vodstvu izjemno naklonjen. Žukov je zagovarjal politiko zbliževanja z Jugoslavijo, njegovi razlogi za takšno politiko so bili predvsem pragmatični: Sovjetise v tem času trudijo priti na Sredozemlje, Jugoslavija pa ima pri tem pomembno vlogo, zato Zahodu niso smeli dovoliti, da bi preko nje krepil južno krilo Nata.
Jeseni 1957 Žukov obišče Jugoslavijo za nekaj tednov, med drugim se mudi tudi v Ljubljani. Dva dni po povratku domov ga zamenjajo in izključijo iz sestave Politbiroja – glavna sovjetska opora Jugoslavije v trenutku izgine. Žukov namreč pade kot poslednja žrtev obračuna Hruščova s politiki starih časov. Sledi nov val sporov med državama, ki polni razmah doseže leta 1958, a ta ni tako intenziven kot tisti med letoma 1948 in 1954. Ostane na deklarativnem, propagandnem, ideološkem nivoju, ki upočasni izvajanje nekaterih medsebojnih sporazumov.
Ponovno obnavljanje odnosov se začne že leta 1959. Obnovijo se stiki, predvsem v obliki ekonomskih in vojaških dogovorov. Jugoslovanska vojska se je nahajala v težki poziciji, saj je z vidika modernizacije precej zaostajala in je bila na nivoju druge svetovne vojne, v času, ko nastajajo novi izumi v letalstvu in nove generacije vojaške tehnike. Stiki z Zahodom so prekinjeni, saj Jugoslavija zavrne njihovo pomoč in se zopet obrne k SZ. Vse to vodi do popolne normalizacije odnosov v prihodnjih dveh letih. To se zgodi že s konferenco neuvrščenih leta 1961, ko je Tito v svojem govoru popolnoma nepričakovano (predvsem za zahodne diplomate) podprl SZ, ki je ravno tisti dan obnovila svoj jedrski program.
Že konec leta 1961 kljub napačnim ocenam Američanov pride do normalizacije odnosov med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo, podpišejo niz sporazumov na ekonomskem področju, ki se tičejo predvsem jugoslovanske industrije, končno realizirajo sporazum o izgradnji aluminijevega kombinata, obnovijo pa tudi sporazum o vojaškem sodelovanju, ki je v 50. letih umanjkal. Ta sporazum pomeni izročitev najsodobnejšega orožja (lovska letala MiG-21, različni raketni sistemi …). To je uvod v tista leta, ko se Jugoslavija v svoji zunanji politiki maksimalno približa Sovjetski zvezi in je leta 1967 že praktično pridružena članica vzhodnega bloka.
Ti odnosi med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo od konca 2. svetovne vojne do 1961 gredo skozi fazo sodelovanja, hudega spora, krajše normalizacije, krajšega konflikta in nove normalizacije, ki pomeni obdobje zares bližnjih odnosov tako na političnem kot vojaškem področju.
Dr. Aleksandar Životić je predavatelj na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Beogradu. Ukvarja se zlasti z vprašanji predvojne in povojne jugoslovanske zgodovine, tudi v mednarodnih okvirjih.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.