Ta pomemben ruski zaveznik ima več imen: general Mraz, generalka Zima ali general Sneg. Kakorkoli že, zima je bila močno orožje Rusije proti njenim pomehkuženim sovražnikom, ki so bili navajeni blage evropske zime.
"General Zima koraka nad Nemce": naslovnica časopisa Le Petit Journal , 9. januarja 1916
Louis Bombled/Le Petit JournalPojem »general Mraz« se je prvič pojavil leta 1812 v britanskem satiričnem časopisu, ki se je posmehoval Napoleonovemu katastrofalnemu porazu v ruski kampanji. Navdušeni Britanci so zapisali: »General Mraz brije malega zajčka,« in pojem se je zakoreninil.
Napoleonovi generali so v svojih spominih pisali, da je bila ruska zima glavni razlog za poraz njihove mogočne Grande Armée. Seveda jim je zima prišla še kako prav kot izgovor za to, da so v bistvu bili žrtve trdnosti ruskih vojakov, njihovega partizanskega načina boja in pametnih taktičnih potez ruskega poveljstva, ki so utrudile francosko vojsko.
Prečkanje reke Berezine, november 1812
Peter von Hess/Hermitage AmsterdamNe glede na to pa je general Mraz Francozom res zadal tisti končni udarec. Huda zima je terjala ogromne žrtve v vrstah francoske vojske, ki je bila na poti domov slabo pripravljena na zimske razmere. Od 600.000 francoskih vojakov se jih je domov vrnilo le nekaj deset tisoč. Zima je pri tem igrala precejšnjo vlogo.
Francozi ob umiku
Ilarion Prjanišnikov/WikipediaA general Mraz se je izkazal že celo stoletje preden so mu sploh nadeli ime: leta 1708 je med veliko severno vojno vojsko švedskega kralja Karla XII. v Ukrajini ujela najhladnejša evropska zima v zadnjih 500 letih.
Ruski dragoni napadajo Švede pri vasi Erestfer, 29. novembra 1701.
Mitrofan Grekov/Osrednji muzej vojaške zgodovine artilerije, inženirskih enot in enota za zvezeUtrjeni skandinavski vojščaki so bili sicer vajeni krutega mraza, a definitivno niso pričakovali tega, kar so doživeli v Ukrajini. Razmere so šle precej na roko carju Petru Velikemu v odločilni bitki pri Poltavi, kjer je bila švedska vojska popolnoma razbita.
Bitka pri Poltavi
Pierre-Denis MartinGeneral Mraz pa ni bil zmeraj na ruski strani. Med zimsko vojsko s Finsko so sovjetske sile doživele eno najbolj krutih zim 20. stoletja. Celotne divizije so odrezane in obkrožene s sovražnikom zmrznile in pomrle v globokem snegu. Sovjetska zveza je vojno dobila, a za zmago je plačala visoko ceno – 126.000 mrtvih (Finska je izgubila 25.000 mož).
Naslednji primer, kjer zima ni bila prijateljsko razpoložena do Rusov, je bila bitka za Moskvo. Nemški generali so trdili, da je njihov prodor ustavil oster mraz, kjer so se temperature spustile do -30 stopinj, ponekod celo do -50 stopinj Celzija. A vremenski podatki iz tistega časa kažejo, da je bil november 1941 v resnici dokaj blag in primeren za ofenzivo, a hkrati je bilo ravno dovolj hladno, da so zmrznila močvirja, čez katera so lahko Nemci nato poslali svoje oklepne divizije v napad.
»Močvirja so zmrznila, kar je dalo nemškim tankom in motoriziranim enotam – njihovi glavni ofenzivni sili, več manevrskega prostora. To smo takoj občutili. Sovražnikovo poveljstvo je začelo pošiljati tanke s cest na polja,« v svojih spominih piše maršal Konstantin Rokosovski.
Decembra in januarja, ko je sovjetska vojska krenila v protiofenzivo, pa je nastopilo izredno mrzlo vreme. Sovjetski vojaki so zmrzovali na poljih in se pogrezali v globokem snegu, medtem ko so se Nemci utrdili na svojih položajih v zasedenih vaseh okoli Moskve.
"Dedek Mraz prinaša sovražniku novoletna darila"
A če odmislimo bitko za Moskvo, je zima resnično precej pomagala Sovjetom pri obrambi domovine. Nemške enote niso imele dovolj toplih zimskih uniform, vojaška oprema pa je v hudem mrazu pogosto odpovedala. General Mraz je dobesedno uničil obkroženo nemško 6. armado pri Stalingradu, kar je bil prelomni dogodek druge svetovne vojne.
Zajeti nemški vojak
Nemški zvezni arhiv/Getty ImagesA tudi sam General Mraz je imel močnega zaveznika – »generala Blato«. Za prodirajočega sovraga ruska jesen ni bila dosti boljša od ruske zime. Vojaki so se bili prisiljeni premikati v blatu, ki je zaradi konstantnega dežja segalo do kolen. Če upoštevamo še stanje takratnih cest, si lahko dobro predstavljamo, kakšna nočna mora je moral biti prodor v globino ruskega ozemlja.
Oglejte si še:
FOTO: Kako je Hitler izgubil poslednje upanje v bitki pri Kursku
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
