Ko je Jelena Surikova (35) iz Savastopolja bila v devetem mesecu nosečnosti, se je usedla za volan in se iz Norveške, po kateri je potovala z možem Vasilijem, odpeljala v Kaliningrad. Pot, ki bi za marsikoga bila rizična, za dvojico ni bila prevelik zalogaj, saj sta se že nekoč izgubila v tundri in preživela v kavkaških gorah brez hrane in vode.
A celo njuni najbližji, že dolgo vajeni te nagnjenosti k ekstremnim potovanjem, so bili pošteno presenečeni, ko se je par pred dvema letoma odločil, da zapusti Moskvo, kupi jadrnico in s sabo na morje vzame otroka.
In tako družina od takrat živi na jadrnici. V tem času so obpluli vso Evropo, zdaj pa se pripravljajo na potovanje okoli sveta.
Pred kratkim se je družina usidrala na Mallorci. V mirnih in toplih španskih vodah so preživeli tri mesece in bodo tam prestali tudi nevihtno zimsko obdobje, saj je plovba z majhno jadrnico z otrokoma na krovu in v teh razmerah preveč tvegano.
Držati se ambiciozno zastavljenih potovalnih načrtov ni zmeraj izvedljivo. Na začetku je družina planirala preživeti letošnjo zimo v Tuniziji, po obisku afriške obale pa bi nato odpluli na vzhod v Indijski ocean. A morje jim je prekrižalo načrte.
Ko se na jadrnici kaj pokvari, morata Vasilij in Jelena popravilo izvesti sama in takrat se je bolje zadržati na enem mestu dlje časa. »Na Ibizi smo preživeli cel mesec, na Mallorci pa smo že tri mesece in prav toliko časa bomo še ostali. V Tunizijo bomo odpluli spomladi z vmesnimi postanki v Franciji in Italiji,« pravi Jelena.
Načrt za potovanje okoli sveta preko Indijskega oceana in Južne Amerike čez Tihi ocean se zdi preveč ambiciozen, a čas jih zaenkrat ne preganja. V dveh letih so prepluli Sredozemsko morje po dolgem in počez. Glede na to, da Jelena nima nič proti temu, da bi starost dokačala na morju, se ta podvig niti ne zdi tako nemogoč.
Pobudnik družinske »Odiseje« je bila Jelena, ki je za podvig najprej morala prepričati svojega moža, ki ni imel prav nobenih izkušenj z morjem.
Na začetku ga je Jelena morala spoznati z morjem. Vasilij se je rodil daleč stran od obale in se je t. i. freedivinga (potapljanja na dah brez pripomočkov) naučil šele pred kratkim. Nato ga je Jelena morala pregovoriti, da pusti vse za sabo in se odpravi z njo na morje.
»Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem prepričala Vasjo. Glavo sem mu polnila z raznimi zgodbami o neverjetnih obalah, ribarjenju in o tem, da za podvig ne potrebujeva nobenih dokumentov. To ga je na koncu prepričalo,« pravi Jelena.
Vasilij se je strinjal, da na jadrnici preživita nekaj let, Jelena pa je sanjala o velikem potovanju okoli sveta, ki bi trajalo desetletja.
Tako je par začel preučevati življenje na morju in kmalu sta sta ugotovila, da je večina dostopnih informacij prežeta s stereotipi o elitni naravi jadranja. Na koncu ju zadeva sploh ni tako drago stala: Jelena je za skiperski tečaj in licenco odštela 700 evrov, nato pa sta za 9.900 evrov od ostarelega gospoda iz Nemčije kupila jadrnico Amel letnik 1972.
»Rekla sva mu, da je to najina prva jadrnica, in da želiva z njo na jug. Na obrazu, zdaj že nekdanjega lastnika jadrnice, sem videla, da bi tudi on želel imeti takšno svobodo.«
»Prvo izplutje na odprto morje je bilo grozno. Opreme skoraj nisva imela. Po informacijah, ki sva jih našla na spletu, bi morala s sabo imeti milijon raznih stvari, najin inventar pa je obsegal le zemljevide na tablici, kompas in staro napravo za oddajanje zvočnih signalov,« pravi Jelena.
Družina se je dokaj hitro privadila na tegobe življenja na odprtem morju, ki jih ni bilo malo.
Kaj pa, ko na morju ostaneš brez hrane? »Opravila sva en preizkus, pri katerem se je izkazalo, da lahko na morju zelo udobno preživiš en teden s proteinskimi napitki. Najpomembneje pri tem je to, da ne pozabiš na vitamine in ogljikove hidrate,« razlaga Jelena.
Izkušnje pridejo s časom in par zdaj že dobro ve, kako se pripraviti na najbolj nepričakovane težave, ko jih skriva odprto morje.
»Zdaj smo bolje pripravljeni na težavne dni – na krovu imamo strateško zalogo suhega sadja, ne preveč okusnih piškotov (zato, da jih dlje časa ješ), konzerv, beljakovinskih virov in moke. Tu so še ribiške palice in vabe – svežo ribo imamo skoraj vedno na jedilniku.«
Za preživetje pomagajo tudi majhni triki. Na krovu imajo mnogo majhnih okusnih presenečenj, ki v težkih dneh dvigujejo razpoloženje in zalogo športne prehrane. »V težkih razmerah je ravno športna prehrana tista, ki pomaga. Precej bolj od navadne hrane,« pravi Jelena.
Hrane ne nakupujeta zmeraj v trgovinah. Pogosto lovita morske plazilce in ribe tam, kjer zasidrata jadrnico. Že kratek potapljaški izlet je dovolj, da se na krožniku znajdejo sveži rakci, ribe in lignji. »Prav ironično je, da je morska hrana v trgovinah lahko tako draga. Trgovine nam predstavljajo zgolj izhod v sili.«
Ne glede na to, da ju njuni starši pogosto prepričujejo, naj se vrneta na kopno, in so zaskrbljeni med vsakim daljšim potovanjem, se par ne namerava vrniti k prejšnjemu življenju.
Jelena je svojo drugo nosečnost preživela na krovu in drugega otroka rodila v Španiji. Na morje se je vrnila skoraj takoj zatem. Danes par ne samo potuje, ampak vzgaja dva majhna otroka v sila nenavadnem okolju. »Otroka se odlično učita iz narave: vse živali, rastline, naravni pojavi, jeziki, psihologija – vse je tukaj pri roki, zato knjige in učilnice niso potrebne,« je prepričana Jelena.
Po njenih besedah naj bi morje upočasnjevalo staranje. Svež zrak in reden fizični napor pozitivno delujeta na telo in duha.
Denar si služita s honorarji od časopisnih člankov. Imata tudi svojo stran na Patreonu, Instagramu in na YouTube, kjer poskušata zaslužiti od posnetkov s potovanj in ljudem svetujeta glede posebnosti freelance življenja.
Na kopno se ne nameravata več vrniti. Namesto tega že razmišljata, kako bosta starost dočakala na morju.
Na vprašanje, kaj bi želela spremeniti pri ljudeh, Jelena pravi, da bi si želela, da »ljudje na kopnem postanejo kot ti, ki živijo na morju«.
»Tukaj ljudje ne štejejo let, ni držav, politike in religije … Tukaj smo vsi svobodni in nihče te svobode ne krati drugemu. Vselej si pomagamo, naša vrata so zmeraj odprta. Zloba, zavist, neiskrenost – to je vse ostalo na kopnem, saj tukaj nima nobenega smisla. Ne potrebujemo nobenega gospodarja, da bi nas vzgajal, kako živeti kot človek.«
Preberite še:
Slovani na Pacifiku: Kako živi tipičen prebivalec ruskega Daljnega vzhoda?
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
